V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« v novem letu na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2008 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.
Danes nadaljujemo obujanje spominov s pogovorom z Alexom Bellinijem, ki je tedaj sam preveslal 18.000 kilometrov. Članek je bil objavljen v soboto, 27. decembra 2008.
Na Tihem oceanu je preživel 294 dni, 9 ur in 6 minut. Preveslal je 18.000 kilometrov in do cilja je imel še 130 kilometrov. Na koncu pa je 30-letni tržaški avanturist Alex Bellini, sicer po rodu iz Valtelline, omagal in dvignil belo zastavo v znak predaje. Pred ciljem na avstralski obali je pred dvema tednoma (14. decembra) poklical ženo Francesco Urso iz Sesljana, ki je bila tudi Bellinijeva koordinatorka, najožja sodelavka in hkrati z Alexom tudi vodja odprave. Sporočil sem ji, da sem preveč utrujen. Psihološki stres je bil prevelik in negativno vplival na fizično počutje. Ni šlo naprej.
Odločitev je bila težka, toda neizogibna, nam je v torek zvečer, na srečanju v Nabrežini, povedal simpatični in razpoložljivi Alex, ki so mu priskočile na pomoč avstralske oblasti in ga pripeljale do Newcastla, severno od Sydneyja.
Alex, ki je leta 2005 že sam preveslal Atlantski ocean (o tem pripoveduje v knjigi Mi chiamavano montanaro, založnik Longanesi, 2007)in še prej Sredozemsko morje, je svoj podvig začel 21. februarja na 7,5 metra dolgem čolnu v Peruju.
Zadnje dni sem se boril z močnim vetrom in dežjem. Bil sem povsem izmučen.
Potovanje pa je bilo treba čim prej zaključiti, saj je december čas, ko se iz severa proti Avstraliji spustijo monsuni, ki bi še dodatno otežkočili zapleteno situacijo. Vsekakor se na pot čez Tihi ocean nisem odpravil, da bi dosegel rekord ali kaj podobnega. Podvig je bil namenjen predvsem samemu sebi. Ko si več mesecev sam na morju, imaš veliko časa za razmišljanje in tako se bolje spoznaš. Poglobil sem se v svojo dušo, nam je dejal Bellini, ki je stik s kopnim ohranil s satelitskim telefonom.
Koliko hrane pa ste vzeli s seboj in kako ste se prehranjevali?
S seboj sem imel približno 250 kilogramov raznovrstne, predvsem suhe hrane. Dnevno sem namreč pokuril« okrog 4000 kalorij. Na barki sem imel tudi manjši kuhalnik, na katerem sem si včasih tudi kaj skuhal. Vodo sem pač črpal sproti s posebno napravo, ki je morsko vodo spreminjala v pitno. Barka je bila zelo dobro opremljena.
Najbrž vas je v vseh teh mesecih presenetila tudi kaka nevihta ali kaka druga nevšečnost?
Ne samo ena. Visoki valovi, močan veter in dež so me večkrat spremljali do cilja. Nekajkrat se je barka tudi prevrnila, ampak ker je tako dobro narejena ni bilo večjih težav. Le enkrat sem se ustrašil, ker je veliko vode pricurljalo v kabino. Vseeno pa na srečo ni bilo večjih težav, čeprav sem potreboval nekaj časa, da sem se rešil vse vode. Največ težav sem imel, ko je bilo na morju čisto brezvetrje. Smrtna tišina. Spraševal sem se, kaj sploh počenjam tukaj. Bil sem čisto potrt. Če bi v tistem trenutku šla mimo kaka ladja, bi skočil nanjo.
Kako pa ste ukrepali?
Ulegel sem se in zaspal. Ko sem se prebudil, sem bil kot prerojen. Spanec je bil najboljše zdravilo proti depresiji. Dobro se spominjam, da sem takrat sanjal tigra, ki je me napadel.
Nekaj mesecev sam sredi oceana le ni tako lahko ..
Sploh ne. V določenih trenutkih je bilo kar hudo. Dobro pa sem vedel, da žena stalno misli name in to me je v najhujših trenutkih bodrilo. Nevarno je, da človek zaide v depresijo. Vsekakor sem v samskih trenutkih sredi oceana tudi užival. Mir, tišina in stik z naravo. Bilo je nekaj enkratnega. Pa zvezdnate noči. Slika, ki mi bo ostala v spominu za celo življenje.
V primeru nevarnosti ste najbrž imeli nek B-načrt?
Niti ne. V primeru slabega vremena sem se zaprl v kabino in čakal, da gre nevihta mimo. Če bi se počutil slabo, pa bi to sporočil svoji ženi. Nismo pa nikoli pomislili na en B-načrt.
Moja avantura bi se lahko končala na tisoč načinov. Po resnici moram povedati, da konec ni bil najlepši, saj nisem prišel do cilja. Vsekakor lahko bi se tudi končala tragično, tako da sem zelo zadovoljen, da sem znova stopil na zemljo.
Med svojo potjo ste morda srečali kako ladjo?
Prvi in zadnji stik s človekom sem imel 4. julija, ko se je ob meni ustavila ladja.
Kaj ste najbolj pogrešali vse te mesece?
Prav gotovo svojo ženo, družino, prijatelje in tudi sladice. Najbolj tiramisu in jabolčno pito.
S kakšnimi občutki pa ste se soočali, ko ste prvič po več kot devetih mesecih stopili na zemljo?
Bil sem nekoliko neroden, saj sem skorajda pozabil kako se hodi (smeh). Imel sem težave z žulji in tudi z mišicami.
Sredi oceana ste poslušali tudi glasbo. Kateri glasbenik vam je bil najbolj v pomoč?
Neka Jovanottijeva pesem me je spominjala ne svojo poroko s Francesco.
Kateri pa so prihodnji načrti?
Vsaj za naslednjih 25 let nič več morja.