»Važno je, da ko enkrat izbereš šport, si dosleden in vztrajaš«

Iz priloge Šport plus v torkovem Primorskem dnevniku.

Bojan Simoneta se je več let pojavljal na športnih straneh Primorskega dnevnika, saj je bil dolgo glavni adut namiznoteniških ekip ŠK Kras v moških ligah in je uspešno nastopal na turnirjih posameznikov. Nato je tudi zaradi selitve iz domačega Zgonika odložil lopar. Pohvali se lahko s pretečenim maratonom v New Yorku pred 12 leti.

Kdaj ste odigrali svojo zadnjo uradno tekmo?

Verjetno 2014. Ja, bo držalo, ker 2013 sem treniral, da bi pretekel maraton, in se potem 2014 vrnil k namiznemu tenisu. A sem kmalu nehal tudi zaradi službe.

Kako se spominjate svojih začetkov v športu?

Spomini so lepi. Začel sem z otroško telovadbo, pri sedmih letih pa sem se udeležil kampa v Zgoniku in takrat začel igrati namizni tenis.

Kaj štejete za največji uspeh v karieri?

Bilo jih je kar nekaj in bi težko izbral. Največji ekipni uspeh je bilo napredovanje iz B2- v B1-ligo. Individualno pa bi omenil zmago na turnirju 3. kategorije, državni naslov v mešanih dvojicah 4. kategorije z Roberto Ridolfi in drugo mesto na turnirju tretje kategorije z Evo Carli.

Kaj najbolj obžalujete, ko pomislite na svojo športno pot?

Nič.

Ste se kdaj po kakšni tekmi zjokali - od žalosti ali od veselja?

Da, od žalosti. Ko sem bil še otrok, so bili kakšni porazi hudi. Od veselja sem se tudi zjokal, a ne pri namiznem tenisu, temveč ko sem zaključil maraton.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi izbrali isti šport?

Ne bi vedel. Meni je všeč ogromno športov, tako da bi bila izbira težka. Važno je, da ko enkrat izbereš šport, si dosleden in v njem vztrajaš vsaj nekaj časa.

Kdo je bil vaš najljubši trener?

Prvi trener Matjaž Šercer.

Kdo vam je od soigralcev ali tekmecev najbolj ostal v spominu?

Težko vprašanje ... Edi Bole.

Se še kdaj srečate z nekdanjimi soigralci ali tekmeci?

Zelo poredko, predvsem ker sem se preselil.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Priprave so bili vrhunci, vedno sem se jih veselil. Treningi pa so bili včasih naporni, predvsem v otroških letih.

Katero anekdoto iz športnih dni najpogosteje obujate?

Na državnem prvenstvu 3. kategorije v Novari bi v mešanih dvojicah moral igrati s svojo današnjo ženo Jasmin Kralj. A tik pred ogrevanjem je padla na tribuni, se poškodovala, zato na turnirju dvojic nisva nastopila. Zdravniki so ji medtem toliko pomagali, da je lahko nastopila vsaj med posameznicami in - postala je državna prvakinja, čeprav je igrala v bistvu na eni nogi.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim v Pesnici pri Mariboru. Sem elektronski inženir.

Kako danes skrbite za svoje telo?

Tečem trikrat tedensko ali pa grem dvakrat laufat in enkrat rekreativno igram nogomet.