Nad klavirjem, ki se je v petek zvečer oglasil pred začetkom žalne seje v spomin na Aleksandra Rojca, je bilo začutiti težo odsotnosti, saj glasbilo postane na zelo poseben način sestavni del človeka, ne samo sredstvo umetnika. Praznina prerane izgube izvrstnega intelektualca pa je hkrati izpostavila sledi njegove dediščine. V pozdrav ni zazvenel njegov priljubljeni Satie, niti prav tako občudovani Bach, temveč Chopinov Nokturno, ki pa je pričal o trajnosti njegovega zgleda, saj je igrala Julija Cante, učenka njegove nekdanje učenke in danes docentke na Glasbeni matici Beatrice Zonta.
Glasbena matica je na spominski prireditvi v Narodnem domu imela glavno besedo, saj je Rojc poučeval skoraj štirideset let na tej šoli in je srčno upal, da bo z zaščitnim zakonom pridobila status, ki ji pripada zaradi visoke kakovosti poučevanja, h kateri je sam prispeval kot docent klavirja in zgodovine glasbe.
Sedanji ravnatelj Glasbene matice Manuel Figheli je na začetku prehodil Rojčevo poklicno pot, njegovo kulturno širino, sposobnost spodbujanja ustvarjalne radovednosti, večstransko dejavnost na koncertnem, snemalnem, raziskovalnem, organizacijskem področju. Vzpostavil je dialog s slovensko in italijansko dušo tega ozemlja; o tem priča na primer dejstvo, da je bil med pobudniki festivala sodobne glasbe Trieste Prima in protagonist glasbenega programa gledališča Miela, na poseben način kot soustvarjalec referenčnega, vsakoletnega dogodka ob rojstnem dnevu Erika Satiea.