»Dan spomina ponuja priložnost, toda samo ta datum ni dovolj«

Današnji večer je bil pri Sv. Soboti hladen. Mrzla burja je brila, tako da je bilo nemogoče prižgati kakršnokoli baklo, kaj šele svečo. Ljudje, ki so se začeli ob 16.30 zbirati pri stadionu Grezar, so si čez glave potisnili volnene kape, se ovili v tople šale, nadeli rokavice in jo hladu v brk točno ob 17. uri udarili proti Rižarni za rdečim transparentom. Baklada za spomin, mir in sožitje je bilo jasno razbrati bel napis, ki je na njem kraljeval na čelu sprevoda kakih sto ljudi. Tako kot vsakič, so ga nosili organizatorji dogodka, se pravi člani Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič.

Za dejavni spomin

»Na nevarnost pozabe opozarja italijanska senatorka Liliana Segre, ki se zaveda postopnega upadanja zanimanja do dneva spomina. Malo je še očividcev, ki so preizkusili grozodejstva, ki jih je človek zakrivil nad človekom. Malo je še živih žrtev ravnodušnosti, ki je botrovala tej tragediji namreč,« je na dvorišču Rižarne zbrane nagovorila predsednica TPPZ Rada Zergol.

Že res, da od leta 2005 ponuja dan spomina priložnost, da o njem spregovorimo, je dejala in hkrati ugotavljala, da samo ta datum ni dovolj.»Naš spomin bo popoln le, če k temu datumu dodamo še druge, kakor sta v Trstu 13. julij 1920 ali 18. september 1938,« je namignila in v mislih imela kajpak požig Narodnega doma in na razglasitev rasnih zakonov v Trstu.

Ob spremljavi dveh harmonik in kitare ter recitacij Olge Lupinc je zbor pod vodstvom Pie Cah zapel nekaj pesmi, med katerimi seveda žalostinko Žrtvam, Auschwitz, Hebrejsko pesem in Vsatajenje Primorske. Potem je nad Rižarno znova legla tišina. Le rdeči nageljni posejani tam, kjer je nekoč stala krematorijska peč, so v temo nemo kričali, da nikoli ne bomo pozabili gorja.

Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.