»Dokazov, da bi se tujci udeleževali safarijev groze, ni«

Novinarka Azra Nuhefendić je skeptična glede pripovedi in pričevanj o tem, da naj bi v Sarajevo med obleganjem mesta v letih 1992-96 premožni tujci hodili streljat civiliste. »Vemo, da so na ljudi streljali plačanci in prostovoljci, ki so se pridružili agresorjem,« je povedala pretekli četrtek v openskem Prosvetnem domu , »dejansko pa obstaja le en pričevalec, ki se je izpostavil in razkril svojo identiteto. Upokojeni obveščevalec bošnjaške vojske Edin Subašić je med vojno slišal zgodbe o domnevnih safarijih groze. Materialnih dokazov, da se je to res dogajalo, pa ni.«

Pred projekcijo filma Sarajevo Safari, v katerem je slovenski režiser Miran Zupanič razkril zgodbe domnevnih udeležencev lova na ljudi, je gostjo intervjuvala novinarka deželnega sedeža RAI Eva Ciuk. Nuhefendić je v 90. letih delala kot novinarka v Beogradu, leta 1995 je pribežala v Trst. Njena družina pa je ostala v Sarajevu, v stanovanju v stolpnici v mestni četrti Grbavica, ki jo je zasedla Vojska Republike srbske (VRS).

Novinarka se je navezala tudi na knjigo italijanskega novinarja Ezia Gavazzenija, v kateri avtor poglobljeno poroča o domnevnih udeležencih »safarijev groze«. Tudi za to delo je dejala, da je polno neresnic ter da je avtor pri svojem raziskovalnem delu v bistvu improviziral. Knjiga namreč izhaja skoraj izključno iz anonimnih ustnih pričevanj, pri čemer govoric ni mogoče objektivno potrditi. Kljub vsemu ostajajo zločini ostrostrelcev nekaznovani, za tisoče smrtnih žrtev, tudi otrok, ni nihče odgovarjal.

Kot je razložila, so ostrostrelci izvajali predvsem psihološki teror, s prstom na sprožilcu so namreč odločali, koga bodo ubili, koga pa pustili pri življenju. Kljub nevarnosti so Sarajevčani še naprej poskušali živeti kar se da normalno življenje: »V prvih dneh obleganja so ljudje, ko je streljanje prenehalo, napolnili kavarne.Enostavno se niso sprijaznili z vojno.«

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku