Francija ni samo »la vie en rose«

Ko sem se na osnovni in srednji šoli učila, kako primerno strukturirati in napisati pismo, sem se vedno spraševala, čemu to služi. Kot otrok 21. stoletja sem se s pismi srečevala le v predalih babičine omare ali v skriti ovojnici, v kateri je moja mama ljubosumno shranjevala pisma svoje mladosti. Edina pisma, ki sem jih sama prejela, so bila rojstnodnevna voščila z denarjem (zelo poetično), in edino pismo, ki sem ga kdaj napisala sama, je bilo za nalogo pri italijanščini, ko sem morala poslati pismo sošolki, ki sem jo najbolj sovražila.

Konec koncev pa mi je to znanje le prišlo prav. Na kolidžu je tak običaj, da si vsak dijak prvega letnika (oz. prišlec) v prvem polletju izbere nekoga iz drugega letnika, s katerim si nato anonimno dopisuje. Tako sem sama hotela spoznati nekoga novega preko te tradicije in naključno izbrala Eve. V prvem pismu sem zelo plaho napisala o sebi in postavila nekaj vprašanj, da bi se najin pisni pogovor nadaljeval. Rezultat tistega pisma je zelo lepo prijateljstvo.

Eve Ramseyer je majhna in vedno nasmejana Francozinja: to lahko hitro sklepaš, ker nosi črno-belo črtasto majico, kratko krilo ter tipično pariško baretko »béret basque«, ki ji je kakor ulita. Ko jo spoznaš, se ti samoumevno vsili prizor Eve, ki s francoskim rogljičkom hodi po Parizu in se sporazumeva v melodični francoščini. Z njo sem spoznala Pariz: preko fotografij njenega neločljivega fotoaparata in tudi preko fotoaparata največjih francoskih mojstrov, s katerimi me je seznanila prav ona (npr. Henry Doisneau). Imela sva tudi dogovor: vsako pismo je moralo vsebovati fotografijo; tako imam zdaj nad posteljo nalepljene slike iz Pariza, makro fotografije narave ter različnih francoskih pokrajin.

Tako sem vsak dan trikrat prišla v menzo in iskala svoje ime med pismi sovrstnikov, ki so bili na polici poleg omak. Dopisovali sva si tudi o počitnicah: moja nora avantura s prijatelji na Hrvaškem se je zlila z njenim družinskim potovanjem na Japonsko. Vsakič mi je napisala nekaj stavkov po francosko, jaz pa po slovensko ali italijansko, pri čemer je moj akcent pokvaril vso magijo francoščine.

Eve mi je povedala, da v resnici Francija ni samo romantizirana »la vie en rose« iz naših predstav, da je situacija v njeni državi precej nestabilna.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.