"Fundacija je sad dela ekipe in podpore okolja"

Fundacija, ki nosi ime po omenjenih novinarjih in dva meseca kasneje v Mogadišu ubitemu snemalcu Miranu Hrovatinu, je do danes ponudila pomoč več kot 800 otrokom iz vojnih ali kriznih območij, ki so se zdravili v tržaški otroški bolnišnici. Z njimi so v dom v Ulici Valussi prihajale tudi njihove družine. Delovanje fundacije se je v letih precej razširilo in spremenilo. Njeni prostovoljci so ponudili pomoč beguncem, od leta 2009 delijo oblačila in gospodinjske pripomočke socialno ogroženim v centru Elide, še v mednarodnem medijskem prostoru pa je najbolj prepoznavne novinarske nagrade Luchetta, ki jih bodo danes podelili v gledališču Miela. Fundacijo od leta 2014 vodi Daniela Schifani-Corfini Luchetta, ki je pred tridesetimi leti v Mostarju izgubila moža. »Nobene zasluge si ne prilaščam, fundacija je sad dela ekipe in podpore okolja,« nas je takoj opozorila. Ujeli smo jo v zelo hektičnih dneh pred podelitvami novinarskih nagrad in potovanjem v Mostar ob 30-letnici smrti novinarjev RAI, vendar je k pogovoru pristala z veseljem, kot da ima časa na pretek. »Kar vprašajte, vzemiva si čas,« je dodala.

Kaj vidite, ko se ozrete nazaj, v ta tri desetletja delovanja fundacije?

Vidim ogromno. Predvsem tri desetletja eksponentne rasti in razvoja. Vidim vse tiste, ki so nas podpirali in nam še vedno pomagajo s prostovoljnim delom, zapuščinami, donacijami, brez katerih zagotovo ne bi zmogli. Včasih se mi ne zdi res, da nam je uspelo vse to narediti. Seveda so bili tudi vzponi in padci, s katerimi pa smo se vedno znali soočiti. Zgolj v času covida smo žal obstali, kot se je to zgodilo tudi ostalim v mestu. Zdaj tudi znova ugotavljam, da je pomagati drugim ljudem nekaj najlepšega, čeprav je pogosto težko. Vse to sem počela ne da bi se odrekla svojemu življenju.

Kakšni so bili vaši načrti, ko ste Zlatka pripeljali v Trst? So vaši načrti presegali pomoč malemu ranjencu?

Celoten podvig nudenja pomoči Zlatku pred 30 leti je bila za nas zelo velika pustolovščina, ki naj bi se takrat tudi zaključila. Že to, da smo rešili eno družino pred vojno, se nam je zdelo ogromno. Nato pa so nas mnogi spodbudili, naj nadaljujemo. V Trstu se je zgodila prava mobilizacija pomoči, uživali smo podporo in občutki iz tistih časov so med mojimi najlepšimi spomini. Rekli smo si: če smo pomagali Zlatku, lahko pomagamo še drugim otrokom. In tako se je začela čudovita pustolovščina, ki je nekako osmislila strašno tragedijo.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.