Giorgio Gaber v slovenski preobleki

Guido Gaberščik se je rodil julija 1903 v Trstu, ko je bilo Jaki Štoki 36 let. Njegova starša, oče Franc in mama Alojzija sta se bila semkaj preselila s Tolminskega. Ni dano vedeti, ali se je mali Guido in potem fant Guido kdaj srečal s kontovelskim dramatikom Jako Štoko pred njegovo smrtjo leta 1922. Po vsej verjetnosti ne.

Pretekli torek je do tega srečanja prišlo. Zelo zelo posredno, v Parku miru na kontovelskem Hribu. »Posrednik« so bile italijanske pesmi Guidovega sina Giorgia, ki jih je kriški glasbenik, pianist, pisatelj in pesnik Miran Košuta jezikovno priredil in poslovenil, ter jih - z dušo projekta Giorgio Gaber(ščik) – Od popevk do teaterskih pesmi - glasbenikom, kitaristom in kantavtorjem Janijem Kovačičem predstavil na večeru v okviru prireditev, s katerimi domače slovensko dramsko društvo, ki nosi po Jaki Štoki ime, proslavlja letošnjo 155-letnico rojstva in 100-letnico smrti kontovelskega umetnika.

»Predstavila bova pesmi našega sorodnika,« je koncert uvedel Jani Kovačič. S Košuto sta pripravila tudi platno, na katerem bi se zvrstila besedila pesmi, tako, za boljše razumevanje, a sta bila zaradi vetra prisiljena namero opustiti. Je pa veter po celodnevni vročini in sopari blagodejno ohladil več kot sto prisotnih in z vršenjem borov nudil koncertu nenadejano nevsiljivo naravno glasbeno kuliso.

Začetek je bil lahkoten, kot je bil lahkoten vstop Giorgia Gaberja v svet italijanske popevke v šestdesetih letih preteklega stoletja. Kovačič je ob spremljavi kitare odpel Ceruttijevo balado (La ballata del Cerutti Gino), nato znano Torpedo blu, ki je postala »slovenska« Moj torpedo, s hupajočim Košuto na klaviaturah. Lahkotnost je trajala le nekaj let. Gaber je želel »nekaj več«. Pod Brelovim vplivom je nastala Com’è bella la città, v Košutovem prevodu Lepo, lepo mesto je, ob kateri se je tudi netopir nad izvajalcema naužil dobre avtorske glasbe.

Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.