Koncentracijska taborišča so mami odvzela 30 družinskih članov

»Moja mama je 27. januarja 1945 odšla iz Auschwitza. Pravim, da je odšla in ne da je bila osvobojena, ker se šoe ni nikoli osvobodila.« S temi besedami je Armando Menachem Chaim včeraj v Rižarni začel pripovedovati zgodbo svojih staršev, italijanskih Judov s Krfa, ki sta preživela največje nacistično taborišče. Njegov glas je miren, nežen, lažji veter se rad poigra z njegovimi daljšimi, sivimi lasmi, ki bežijo izpod vijoličastega judovskega pokrivala kippah. Besede se tu pa tam zataknejo, vendar potem hitro dobijo spet novo moč.

Tako njegov oče Zaccaria Chaim kot njegova mama Margherita Matatia sta v Auschwitzu izgubila svojega prvega moža oziroma ženo ter dober del svojih družin. Spoznala sta se po drugi svetovni vojni v Atenah, za oba je to bila druga poroka. Mama pa se ni hotela vrniti na Krf, ker tam ni imela več ničesar in je bilo zanjo prehudo. Koncentracijska taborišča so ji odvzela trideset družinskih članov, z možem sta se zato odločila, da se bosta preselila v Trst, kjer sta dobila tri otroke. Leta 1948 je tu privekal na svet tudi Armando. Oče se je sicer v Trst zatekel že leta 1932, da bi zbežal pred pogromi na Krfu. Sedem let kasneje, po razglasitvi rasnih zakonov, pa so ga kot »tujega Juda« izgnali in se je moral spet vrniti na domači otok. Na Krfu je nekoč živelo približno 5000 italijanskih judov, ki so jih po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, skoraj v celoti uničili.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.