Darko Bratina in Aleš Doktorič sta bila velika zagovornika čezmejnega sodelovanja, njuno poslanstvo danes nadaljuje goriški Kinoatelje. Brez osebnosti, kot sta bila Bratina in Doktorič, Nova Gorica in Gorica najbrž ne bi dobili naziva Evropske prestolnice kulture. V to je prepričan Giulio Groppi, predsednik bruseljske podružnice društva Giuliani nel mondo, ki je na srečanje o EPK 2025 ter o prihodnosti obmejnega prostora povabil programsko vodjo Kinoateljeja Matejo Zorn, ter novinarja, odgovornega urednika dnevnikov skupine NEM (vanjo sodi tudi Piccolo in Messaggero Veneto) Paola Possamaia. Prepričan je, da EPK ne predstavlja konca nekega zgodovinskega procesa in torej konca poti, temveč njeno nadaljevanje oziroma pravzaprav njen začetek.
Kdo ogroža Evropo?
Possamai, ki se je večkrat navezal tudi na novinarja in pisatelja Dimitrija Volcica, je dejal, da živimo v težkih časih, »ko je Evropa žrtev bombnih napadov na njeno identiteto«. Ljudje, kot so bili Bratina, Doktorič in Volcic, so bili zelo navezani na svojo identiteto in pripadnost, hkrati so bili tudi prepričani Evropejci.
EPK predstavlja upanje, da še ni vse izgubljeno, je poudarila zastopnica Kinoateljeja, ter da je mogoče dobro sobivati ob vsestranskem spoštovanju. Izpostavila je jezikovno plat čezmejnih odnosov ter izrazila željo, da bi se mladi Novogoričani in Goričani načrtno učili jezika sosedov. Na tem področju je bilo nekaj že storjenega, a očitno še ne dovolj za konkretno jezikovno zbližanje dveh mest.