Matejeva jama, izjemno podzemno odkritje

Kako zanimiv, kako krasen je naš Kras tudi tam, kamor ne seže oko. Pod njegovim površjem se skriva neznan svet, ki nam ga jamarji korak za korakom, spust za spustom pomagajo spoznati. Sredi teme in tišine, globlje in globlje. Ko iz tal zapiha vetrič, je to znak, da se je najbrž spet kaj novega skriva pod zemljo in kamenjem.

Nazadnje je do enega večjega odkritja prišlo februarja lani, ko je 30-letni slovenski jamar iz Orleka, Matej Husu nedaleč stran od domače vasi v smeri proti Gropadi, kakih 30 metrov od meje, našel novo podzemno čudo, jamo, ki so jo imenovali po njem - Matejeva jama. Matej je član Jamarskega društva Sežana, sodeluje pa tudi z italijanskimi društvi Società Adriatica di Speleologia (zlasti z Marcom Restainom), San Giusto in Gruppo triestino Speleologi, na slovenski strani so še z jamarji iz Ajdovščine. »S kolegi z vseh vetrov skratka,« namigne Matej na pogovoru, ki je potekal ob izteku poletja v Sežani.

»Iskal sem sicer neko drugo jamo, Kornelovo jamo ob meji, pravzaprav njena nadaljevanja. Bilo je decembra 2024, na površju sem pregledoval teren in iskal špranje oz. dihalnike - ene tri sem res našel tam okoli. Območje sem nekoliko razširil in naletel na druge špranje - ena od teh je bila potem Matejeva jama,« je povedal. Špranje iščejo jamarji na podlagi prepiha: navadno je to pozimi, glede na to, da ima zunanji zrak okrog 0 stopinj, jama pa konstantno temperaturo 12 stopinj. Če iz dihalnika vleče zrak, pomeni, da je za njo nek prostor. Husu je dihalnik začel širiti, močno je pihalo in zavedal se je, da gre najbrž za nekaj velikega. Kopanja se je lotil sam, z očetovo pomočjo je izkopal prva dva metra, potem so mu na pomoč priskočili kolegi društev San Giusto, Sas ter Speleologi triestini. S tržaškimi jamarji so opravili kake štiri akcije in zavarovali tudi vhod, da kamenje ne bi padlo v luknjo. »Kar nekaj kopanja je bilo potrebnega vse do začetka februarja, ko smo se končno prebili vanjo. S skupnimi močmi smo se spustili v neznane dele jamskega sveta.«

Ko so se jamarji spustili v notranjost zemlje, so se znašli pred osupljivim prizorom: pred gromozansko dvorano dolgo 90 metrov, široko 40 in visoko 50 metrov. Velika odprtina v apnencu, kjer vladata tišina in tema, kjer človeku odgovarja edinole odmev. Kjer se počutiš majhen in hkrati velik. Gre za eno najbolj impresivnih podzemnih dvoran, ki so bile nazadnje odkrite - skrivnostno okolje, ki je ostalo nedotaknjeno že tisočletja.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.