Ob vrtnarjenju napoveduje Poboje

V Trstu živeči nemški pisatelj Veit Heinichen preživlja svoj koronačas na domu z razgledom na Tržaški zaliv. »105 stopnic nad Obalno cesto«, pod nekdanjo železniško postajo na Šoniku, »kar vse spada pod Križ«.

Kako doživljate to obdobje prisilnega domovanja?

Tu živiva, z Ami Scabar, midva. Ker se nikoli ne ve, kaj te lahko dočaka, imava klet polno steklenic vina kraških vinogradnikov. Drugače delam, pišem, ko se bo vse to končalo, pa bom imel gnusno čist vrt.

Se torej posvečate vrtnarjenju?

Tudi. Veste, vse stopnice je treba lepo očistiti, pa paštne negovati in vse okrog doma urediti.

Kako je epidemija koronavirusa drugače spremenila vaš vsakdan?

Ustavila je promocijo moje zadnje knjige Borderless. 20. februarja smo jo predstavili v Trstu. Slediti bi moralo še kakih 30 predstavitev po vsej Italiji, ki pa so bile, seveda, odpovedane. To predstavlja hud gospodarski udarec za založnika in težko ga bo nadoknaditi. Podobno se dogaja sedaj vsem, ki delajo na umetniškem področju.

Je protagonist romana spet vaš komisar Proteo Laurenti?

Ne. Že večkrat sem ga poskusil umoriti, a mi to ni uspelo. Zato sem ga v tem romanu izdal in izbral protagonistko, Xenio Zannier, rojeno v potresni noči v Furlaniji in bivajočo na Oslavju. Kot sam naslov veleva, gre za kriminalni roman ... brez meja.

Prej ste rekli, da pišete. Nov roman?

Da, a o njem vam ne morem kaj dosti povedati.

Samo to: ali ste »obudili« komisarja Laurentija?

Da, Proteo je protagonist. Izbral sem temo, katere obravnava je zelo težka, zapletena. Opraviti ima s sodobnimi populizmi in lažmi glede preteklosti.

Naslov?

Lahko vam izdam le delovni naslov: Massacri. Ali še bolje – Eccidi (Poboji). To vas lahko že nekoliko usmeri v obravnavano temo romana.

Gospod Heinichen, ali bi lahko vaš komisar Proteo Laurenti uvedel preiskavo o morebitni laboratorijski naravi sedanjega koronavirusa, kot to trdijo nekateri?

Ne. Tega ne more storiti. Ker tisti, ki to trdijo, sodijo v sklop ljudi, ki znajo manj kot znanstveniki. Slednji zelo jasno trdijo, da koronavirus ni laboratorijski proizvod. V tej zgodbi pa je mogoče vendarle zaznati nekaj kriminalnega.

Kaj?

Kriminalno je dejstvo, da se tisti, ki zagovarjajo rojstvo koronavirusa v laboratoriju, niso dobro informirali. Nekaj pa je še bolj kriminalnega.

Kaj pa?

Ponavljanje in širjenje teh idiotskih in neumnih govoric. Bolj kot o teh idiotih bi morali govoriti o tistih, ki se v tem času razdajajo za druge ljudi. O zdravnikih, medicinskih sestrah, prostovoljcih. Njihovo delo je neprecenljivo. In dovolite mi, da k tem prištejem še Lea Korena, ki vsak dan dostavlja Primorski dnevnik naročnikom v Boljuncu, Dolini, Miljah, pa Nika Sirka, ki nam že zarana raznese Primorski po Križu, ter vsem drugim raznašalcem, kajti dobra informacija je v tem času še kako pomembna in potrebna.

Gospod Heinichen, kaj boste storili, ko se bo to obdobje prisilnega domovanja končalo?

Aha! Rad bi mnogo potoval, rad bi nadoknadil odpovedane predstavitve Borderlessa. Samo v Furlaniji - Julijski krajini imam na seznamu še deset takih srečanj.

Upam, da bo mogoče izkoristiti poletno morsko sezono, s kopanjem. Midva z Ami imava srečo, da razpolagava s hišo z vrtom in da lahko greva v trgovino na Krasu. Res ne zavidam tistim, ki bivajo v stanovanjskem bloku, v majhnem stanovanju. Da, največ bi se razveselil potovanj, ne samo delovnih, tistih pravih, razvedrilnih. Ampak dvomim, da bo letos to mogoče.

Ste pesimist?

Glejte: spominjam se epidemije črnih koz, ki se je leta 1972 razširila v nekdanji Jugoslaviji. Potolkli so jo s cepivom. Za koronavirus nimamo še cepiva. Dokler ga ne bodo našli, bomo živeli v negotovosti. Zato mislim, da bo treba letos še potrpeti.