Poslovil se je krojač, partizan in najstarejši Križan

Vladimir Košuta, po domače Lado, najstarejši Križan, ki se je poslovil v starosti 103 let, je bil zadnji krojač v vasi in velik gospod. Do vseh je imel prijazno besedo, vztrajen pri svojih stališčih in spoštljiv do različno mislečih. Ko smo ga obiskali ob stoletnici, nam je ponosno pokazal nov šivalni stroj, ki sta mu ga darovala hči Darinka in zet Joško Prinčič.

»Šivalni stroj je moje življenje,« mi je ponosno dejal, z njim je »oblekel« generacije Križank in Križanov, sešil je tudi več kot trideset narodnih noš (zadnjo pred osmimi leti). Šivanje narodnih noš mu je bilo posebno pri srcu. Za krojača je pomembno, da si natančen, vztrajen ter potrpežljiv, je trdil in žal mu je bilo, da ta lep poklic izginja. Ponosen je bil, da si je pred več kot štiridesetimi leti med prvimi v Križu spremenil poitalijančeni priimek Cossutta v Košuta.

Lado, ki se je rodil v družini pri Škeržadnih, se je za »žniderja« izučil pri Batiču, ki je imel delavnico na Trgu sv. Antona v Trstu, leta 1939 pa je bil vpoklican v italijansko vojsko. Kot vojak regimenta Pistoia je bil približno eno leto nastanjen v Bologni, ko je fašistična Italija napovedovala vojno Franciji, je bil poslan na fronto v zahodne Alpe, kjer je doživel marsikatero grozoto. »Še vedno imam pred očmi padle tovariše, ki so junija 1940, torej poleti in ne pozimi, zmrznili zaradi zelo slabe opreme, s katero nas je Mussolini neodgovorno poslal v vojno,« je pripovedoval. Kapitulacijo Italije je pričakal na Siciliji, kjer so ga zajeli Američani in ga poslali v ujetništvo v Alžirijo, kjer se je opredelil za jugoslovanske partizane in se za osvoboditev boril v četrti prekomorski brigadi. Konec vojne je pričakal v Splitu.

Po vrnitvi domov se je poročil z domačinko Fani Košuta-Beljanovo, v nekdanjem družinskem hlevu si je uredil hišo in krojačnico. Ob prostem času je obdeloval vinograd (njegovo delo nadaljuje zet Joško), zelo ga je veselilo petje in dokler je mogel, je pel v domačem cerkvenem pevskem zboru, bil je eden njegovih stebrov in sopotnik »zgodovinskih« cerkvenih pevcev, kot so bili Albin Verginella-Kana, Nini Košuta-Kocjanov in Gigi Švab-Simeon. Z njim je delil ljubezen do petja in do slovenske besede, dokler mu je zdravje dopuščalo ni zamudil niti ene septembrske spominske prireditve na bazoviški gmajni v čast ustreljenim junakom.