»Sanjskih« 34 v odprti kavarni

Če je kavarna odprta, bomo v njo vstopili z veliko radovednostjo, je zbrane v Bambičevi galeriji v četrtek zvečer povabila Stanka Čuk, predsednica Sklada Mitja Čuk, ki je z Založništvom tržaškega tiska in Librarno poskrbel za premierno predstavitev nove knjige Kavarna odprta, zbirke dialoških esejev filozofa in profesorja Jerneja Ščeka. V njej je objavljenih 34 poglobljenih intervjujev z uglednimi imeni italijanske intelektualne kulture, ki so jih bralci v osnovni različici prebirali v Sobotni prilogi časopisa Delo.

To ni knjiga, ampak kulturno dejanje, opozarja rožnati trak na njej. »Je pa tudi že politično dejanje in vprašanje odgovornosti vsakega od nas, koliko smo pripravljeni delati za dialog, se pravi stopati po poti, ki jo je s Kavarno Italija začel Jernej,« je v imenu ZTT povedala urednica Martina Kafol. »Odpiramo dialog, ki je pomemben, ker skozi njega spoznamo druge in njihovo drugačnost. Dobro se je odpirati in iskati skupen jezik,« je dodala.

Knjiga je rezultat naključij in notranje nuje, je v pogovoru z Martino Budin pred polno dvorano zaupal Jernej Šček. »Knjiga ostane. So semenčeca, ki jih kulturniki sejemo okrog sebe. Sejati je namreč naša naloga, kaj bo potem iz tega vzklilo, pa je naloga zrelosti okolja, kulturnega in državljanskega zdravja, se pravi, da je v rokah bralcev in javnosti.«

Knjiga sicer odpira svoje vrata v trenutku zamrznjenega Schengna in ohranjanja častnega meščanstva Mussoliniju v Gorici, je ugotavljal gost, »v trenutku vzpenjajoče se krivulje ohladitve medsosedskih odnosov, ki obrača v drugo pot, daleč od tiste ubrane v decembru 2007 v Botaču, Bazovici, Šempolaju, ko smo verjeli, da je neke zgodbe končno konec.« V isti sapi je dodal, da Rim in Ljubljana nista tako obremenjena kot smo mi in da je treba Trst zato rešiti pred Tržačani, »pred nekim nepopustljivim jedrom mesta, ki je dalo junake in mučence.« Na teh relacijah zato potrebujemo po njegovi oceni nekega tretjega, zunanjega člena, ki bi bil razbremenjen od težko naloženih vozov - »naš križ in naš privilegij« -, ki jih vlečemo za sabo. Intervjuvanci izhajajo iz različnih svetov - so zgodovinarji, književniki, psihologi, pedagogi, alpinisti. »Moja osebna sanjska ekipa. Kar ne pomeni, da rad igram le s somišljeniki, ampak so imena, ki jih po zaslugi svojega poklica obračam med prsti vsak dan v razredu, predavalnici ali strokovnih besedilih.«

Več v jutrišnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku