Tragedija žensk iz Srebrenice, ki dvajset let čakajo zaman

Nobena vojna se ne zaključi s premirjem. Povojni čas je lahko celo hujši: če je prej obstajalo upanje, da bo nekoč le vsega konec, tega po dvajsetih letih ni več. Bolečo resnico je na lastni koži spoznala fotografinja Meta Krese, ki se redno vsaj dvakrat na leto vrača v begunska središča, kjer že četrt stoletja živijo vdove in matere iz Srebrenice. Njihove zgodbe, pa tudi tiste njihovih življenjskih sopotnikov in potomcev bomo lahko z njenimi očmi spoznali na fotografski razstavi Čakamo zaman, ki jo bodo v sredo ob 18. uri odprli v gledališču Miela.

Gre za prvo in najpomembnejšo etapo projekta Ritorni / Vračanja: Čas vojne, čas miru, s katerim bo Slovenski klub občinstvu v Trstu, Gorici in Vidmu ponudil stik s sodobno kulturno produkcije Republike Slovenije in vključuje še literarna srečanja in filmske projekcije, je na današnji predstavitvi v kavarni San Marco povzela predsednica Poljanka Dolhar. S tem ciljem pred sabo so se povezali s številnimi partnerji, projekt financirata Dežela FJK in Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Večer bo priložnost za poklon nedavno preminulemu tržaškemu pisatelju in dobremu prijatelju organizatorjev Marku Sosiču (1958-2021), ki je ravno tako kot fotografinja bil intimno navezan na Bosno. Predstavili bodo njegovo kratko zgodbo Do zadnjega imena - Fino all’ultimo nome, ki jo je v dvojezični različici in prevodu Darje Betocchi izdal Slovenski klub. Če se je na začetku – tako Meta Krese – posvečala zlasti osebnim zgodbam vdov iz Srebrenice, so si zdaj drug drugemu postali tako domači, da je v ospredju njihovih skupnih pogovorov zlasti težek vsakdan v begunskih centrih.