Sreda, 13 november 2024
Iskanje

»V srcu sem čutila, da moram hčerko vpisati v slovensko šolo«

Pogovor z Licio Mahne Zattera, ki je dolgo let bila zaposlena na Primorskem dnevniku, o Svetem Jakobu, »tržaškem Stalingradu«

Trst |
3. mar. 2024 | 9:22
Dark Theme

Licia Mahne Zattera je dokaz, da se velike zgodbe skrivajo pri preprostih – v žlahtnem pomenu besede – ljudeh. Živahna gospa, ki se čilo bliža devetemu križu, stanuje le nekaj korakov od uredništva Primorskega dnevnika pri Svetem Jakobu v Trstu, v pritličnem stanovanju prav na začetku Ulice Montecchi. Pogovor se je odvil tam, v italijanskem tržaškem narečju s simpatičnimi vrinki v slovenščini.

Vam je všeč tu?Da, čeprav, priznam, sem si zmeraj želela imeti razgled na morje. Prišla sem k Svetem Jakobu leta 1958, ko sem se poročila. Najprej smo stanovali tu zraven, v Ulici Pozzo 8, kjer se je rodil mož. Nato smo se vselili sem, vključno z mojim tastom in njegovo ženo, ki je umrla (pokaže proti hodniku) v tisti spalnici.

Kako sta vas sprejela tast in njegova žena glede na to, da niste govorili slovensko?Zelo dobro. Moj tast je bil dobra duša. Tudi vso njegovo sorodstvo v Sežani, Mariboru in drugje me je lepo sprejelo. Tast je vsem rekel, naj nikar ne skrbijo, da se bom slovensko že naučila. Tiste njegove besede, da se bom slovenščine naučila, so mi segle do srca. In sem se res začela učiti slovenščine. Ko sem bila noseča, sem taščo – saj je bila navsezadnje tašča, čeprav ni bila prava mama mojega moža – spremila k znanki, ki je kvačkala. Izdelali sta copatke za hčerko, ki se je morala roditi, in govorili slovensko ... »Recimo tako, malo desno, malo levo ...« To so bile besede, s katerimi sem se začela učiti.

Kako vam gre danes s slovenščino?Recimo, da se znajdem. Učiteljice moje hčerke so me zaradi tega zelo cenile, čeprav sem buljila v njene domače naloge in nisem razumela besed, kot sta žito ali vrt. Bruno sem najprej dala v slovenski vrtec, potem pa se je pojavil dvom, v katero šolo naj jo vpišem. Nekateri znanci so mi namreč namignili, da slovenska šola ni najboljša izbira. To je bilo konec šestdesetih let, takrat so bili Slovenci še nekako tepeni. Ah, saj so še danes.

Kaj je bilo odločilno, da ste hčerko naposled vseeno vpisali v slovensko šolo?V srcu sem že vedela, da bom ravnala tako (se gane). Vidite, še danes mi gre na jok. Čutila sem, tu notri, v srcu, da moram hčerko vpisati v slovensko šolo zaradi družine svojega moža. Vseeno sem se posvetovala z nekaterimi pametnimi ljudmi. Najprej z zdravnico svoje hčerke, rekla mi je, naj Bruno kar vpišem v slovensko šolo. Potem sem šla na italijansko osnovno šolo Bergamas, tu zraven, in vprašala za mnenje. Ravnatelj mi je prijazno razložil, da se otroci na italijanskih in slovenskih šolah učijo istih stvari.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava