Na gradbišču našli človeško lobanjo

Na Goriškem ni ravno redkost, da pride med gradbenimi posegi na plano kakšna najdba, ki dela upočasni ali začasno zaustavi. Iz zemlje običajno pokukajo arheološki ostanki ali neeksplodirana ubojna sredstva iz časa vojne, tokrat pa so na zemljišču v Štandrežu delavci naleteli na manj nevarno, a precej bolj srhljivo odkritje. Na gradbišču zasebne hiše v Kraški ulici so med kopanjem našli človeške posmrtne ostanke, ki so - vsaj na prvi pogled - zelo stari. V kateri čas segajo, opozarjajo goriški policisti in lastnik zemljišča Dimitri Tabaj, pa bodo lahko pokazali šele rezultati analiz, ki jih bodo na njih opravili.
Zidarji so posmrtne človeške ostanke odkrili v torek. Medtem ko so kopali temelje za garažo ob hiši, ki jo še gradijo, so naleteli na nekaj nenavadnega. Kaj kmalu so zgroženo ugotovili, da ne gre za kamen, temveč za človeški okostnjak - pravzaprav le za lobanjo -, zato so takoj nehali kopati. Nemudoma so o najdbi obvestili inženirja, ki vodi gradbišče, in seveda lastnika, ki je bil nad novico izredno presenečen. V Štandrež so se kmalu zatem pripeljali policisti mobilnega oddelka goriške kvesture in forenziki, ki so kraj izkopa zavarovali, obveščen je bil tudi specialist sodne medicine. »Lobanjo so odkrili na približno pol metra globine. Na tem zemljišču je nekoč stal hlev, do nedavnega ga je pokrivala betonska plošča. Na prvi pogled se zdi lobanja zelo stara, o tem pa se bodo seveda morali izreči strokovnjaki, ki jo bodo analizirali,« pravi Tabaj, ki je sicer po poklicu tudi sam zdravnik oz. zobozdravnik in je ocenitev starosti opravil na podlagi svojega strokovnega znanja.
Vprašanje je, kdaj in kako se je okostnjak znašel pod hlevom in betonsko ploščo, ki je zemljišče prekrivala že vsaj od leta 1946, ko se je rodil Tabajev oče. »Plošča je bila tam, od kar pomni,« pojasnjuje naš sogovornik, ki domneva, da sega morda okostnjak v obdobje prve svetovne vojne. »Tamkajšnja hiša je od nekdaj v lasti moje družine. V njej je že živel moj praprapraded Jožef Tabaj, ki je bil rojen leta 1809, in po vsej verjetnosti še njegov prednik Jakob Tabaj, ki je bil letnik 1777. Hiša je bila zapuščena samo dve leti med prvo svetovno vojno, ko je bil moj praded na fronti, ostali domači pa v begunstvu v Ljubljani. Morda so ravno takrat na tem mestu pokopali kakšnega vojaka. Ko so se moji predniki vrnili iz begunstva, je bila hiša namreč napol porušena,« ugiba lastnik zemljišča, ki po drugi strani ne izključuje, da bi lahko bilo odkrito okostje še starejše, morda celo poznosrednjeveško.