Čezmejna družina na prijazni meji

Deset let po vstopu Slovenije v schengensko območje si je že težko v spomin priklicati čase, ko so na mejnih prehodih med Slovenijo in Italijo nastajale vrste avtomobilov. Tistim, ki jih je na novo začrtana meja leta 1947 postavila na sečišče dveh držav, se je meja dobesedno zažrla v življenja, zato je bilo njihovo olajšanje ob odpravi nadzora toliko večje. Takšna je zgodba 58-letnega Igorja Brajnika, ki je prvi sosed nekdanje carinarnice na Erjavčevi ulici v Novi Gorici. Hiša njegove družine je po razmejitvi ostala v Jugoslaviji in sobivanje z mejo so morali pač sprejeti. Zgodba italijansko-slovenske družine Marras-Čibej, ki živi ob drugem mejnem prehodu, nekaj sto metrov stran, je ravno nasprotna. Nekdanji objekt italijanskih mejnih organov pri Solkanu so si pred dvema letoma izbrali za svoj dom, v katerem so nas prijazno sprejeli. Gre za enega redkih objektov na italijanski strani meje, ki je po schengnu dobil novo vsebino.