Bil je pravi humus za fašistično ideologijo

Združenje ANPI-VZPI in Zavod IRSREC sta v petek v okviru niza predavanj Novecento Inedito in s prispevkom Deželne Uprave FJK priredila v prostorih Trgovskega doma predavanje povezano z izidom raziskave z naslovom La patria alla frontiera – Storia dell’irredentismo adriatico. Njen avtor je tržaški raziskovalec Fabio Todero. Večer je uvedla Anna Di Gianantonio, podpredsednica Zavoda in predsednica goriške sekcije ANPI-VZPI, razgovor je usmerjal zgodovinar Raul Pupo, medtem ko se je sam avtor posvetil razčlenjenim vsebinam svoje knjige.

Iredentizem je ključna beseda sodobnih verovanj v »domovino«. Izraz je nastal v Italiji v času habsburške zasedbe z mislijo predvsem na severovzhodna ozemlja polotoka okrog severnega Jadrana. Postal je humus, ki je okužil fašistično ideologijo - Mussolini se je poklonil Oberdan(k)u -, kar je sprožilo odpor slovenskega in hrvaškega prebivalstva, ki se je uprlo zasedbi in se zavzemalo za osvoboditev svojega teritorija. Po drugi svetovni vojni je zacvetel spet med italijanskim prebivalstvom v zvezi z ozemljem, ki je pripadlo Jugoslaviji, kar se je na svetovni ravni kazalo kot »tržaško vprašanje«, je pa zaobjelo tudi Posočje, Istro in Dalmacijo. To ni še vse, kajti v zvezi z iredentizmi je prav razlikovati med raznimi silnicami: poleg fašističnih načinov dojemanja ozemlja in prebivalstva je obstajalo tudi republikansko in demokratično čustvovanje do »še ne osvobojenih ozemelj«, ki so se razlikovala po sestavi prebivalstva.

Prvo je na primer prešlo iz opredeljenega antiklerikalizma v dogovarjanje z duhovništvom. Tržaški škof Santin je, iz paktiranja s fašizmom v sozvočju z Vatikanom, prešel v zmernejše krščanskodemokratske kroge, a je glede Istre in Dalmacije ostal na iredentističnih stališčih.

Pojavlja se ob raznih prilikah

Mnogi Italijani so se zavzemali za priključitev etnično svojih krajev, drugi tudi narodno mešanih naselitev in popolnoma slovensko ali hrvaško govorečih območij. Ozemeljsko širše dojeto gre za pojave, ki prihajajo še do izraza ob raznih prilikah na črti, ki poteka od Baltika do Jadrana in dalje do Egejskega in Črnega morja. In še: v Trstu so se iredentisti stapljali s fašisti in se nato nekateri prelevili v antifašiste, a vsekakor ostali nasprotniki Slovencev (!). Mi dodajamo, da je iredentistični (nekrvavi) pogrom v Gorici prišel do izraza leta 1947 takoj po razmejitvi; danes se marsikateri Goričan/ka ustno in pisno izraža o krajih v Primorju kot o območjih »nekdanje Venecije Giulije«, ne pa Slovenije!

Teorija nas uči, da so iredentisti osebe, ki se ne počutijo doma v državi, v kateri živijo, a tudi take, ki segajo s svojim nezadovoljstvom čez državno mejo, kjer živijo manjšinski sonarodnjaki (dogajanja v Bazovica nas učijo v zvezi z Istro in Dalmacijo). Raznolike primere poznamo v Ukrajini, okrog Baltika, v Sudetih, na Balkanu. Opažamo na napisih kot na primer »Fiume o morte«, Trst je naš, TIGR, protiavstrijski tržaški in goriški prostovoljci med prvo svetovno vojno.

Ko se iredentizem poveže z verskimi naboji, postane fanatičen, saj ga določeni krogi povezujejo z italijansko besedo Redentore. Res je tudi, da je pravilno razlikovati med kulturnim iredentizmom, njegovimi simpatizerji in neukrotljivimi jedri, kot so bili že pred prvo svetovno vojno teroristično usmerjeni tako imenovani »petardieri«.