V sklopu praznovanja 400. obletnice postavitve prve cerkve na Kostanjevici in 70-letnice župnije, ki jih bodo v Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici obeležili prihodnje leto, so četrtkov večer namenili predstavitvi dragocenosti, ki jo hrani tamkajšnja Škrabčeva knjižnica. Gre za prvo slovnico slovenskega jezika Adama Bohoriča Zimske urice iz leta 1584 z lastnoročnim posvetilom avtorja Goričanu Juriju Ževu. O prvi slovnici slovenskega jezika so nanizali še vrsto zanimivosti, ki so širši javnosti bolj ali manj neznane.
Zimske urice Adama Bohoriča iz leta 1584 so postavile slovenski jezik na častno deveto mesto med evropskimi ljudskimi jeziki, ki so dobili svojo slovnico v sodobnem pomenu besede. Pred slovenskim jezikom sta jo dobila v 15. stoletju italijanski in španski jezik, v 16. stoletju pa še francoski, češki, portugalski, valižanski, poljski in nemški jezik. Slovnica, ki je teoretično utemeljila bohoričico kot nov način zapisovanja slovenščine, je bila namenjena predvsem visoko izobraženim Slovencem in tedanjim evropskim jezikoslovcem ter krepitvi jezikovne samozavesti. Podobno kot Dalmatinova Biblija je tudi Bohoričeva slovnica ena od bolje ohranjenih slovenskih knjig iz 16. stoletja. Od 27 evidentiranih izvodov jih hranijo pet v Ljubljani (Narodna in univerzitetna knjižnica tri izvode, po enega imata Narodni muzej in Filozofska fakulteta), enega v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici v Novi Gorici in enega v Univerzitetni knjižnici v Mariboru, ostali izvodi pa so na voljo po vsem svetu: v Bautznu, Bratislavi, Cetinju, Chicagu, Dresdnu, Gothi, Göttingenu, Gradcu, Jeni, Københavnu, Londonu, Lundu, Münchnu, Pragi (2), Uppsali, Varšavi, Dunaju (2) in Zagrebu (2). Berlinski izvod se je izgubil v vojni. Knjiga obsega 179 strani (140 listov) v osmerki, natisnjena je bila pri dedičih Johanna Kraffta v Wittenbergu.
Kot je v četrtek zvečer povedal dr. Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je bila Bohoričeva slovnica tako kot Dalmatinova Biblija dejansko natisnjena že pred koncem leta 1583, čeprav nosi letnico 1584. »Bohorič je finančna sredstva za izdajo slovnice sestavil iz različnih virov, naklada pa je bila nekajkrat nižja od Dalmatinove Biblije. Če je slednja imela naklado 1500 izvodov, je imela Bohoričeva slovnica naklado nekaj sto izvodov,« je povedal. Izvodi Zimskih uric so se po njegovih besedah razlikovali že ob natisu, in sicer glede na to, komu so bili namenjeni oziroma poklonjeni. Kot je dejal Vidmar, so manjšo naklado predstavljali vezani, večjo pa nevezani izvodi. »Kostanjeviški izvod ni spadal v to skupino, ampak v skupino vezanih izvodov, ki jih je Bohorič očitno tovoril v osebni prtljagi in jih je podarjal na poti domov, od Wittenberga preko Prage, Dunaja in Gradca,« je poudaril.