Čez noč se je Italija znašla s 45 milijoni antifašistov

Na letošnjem festivalu zgodovine èStoria, ki ga zaznamuje bolj bulimična količina kot kvalitetna raven skoraj dvesto v tri dni nagnetenih dogodkov, je izstopalo srečanje z zgodovinarjem Giannijem Olivo, ki se je pogovarjal z goriškim založnikom Qudu Libri Simonejem Cuvo. Naslov pogovora - 45 milijonov antifašistov - je namigoval na krilatico Winstona Churchilla, da je v Italiji do 25. julija 1943 bilo 45 milijonov fašistov, naslednjega dne pa 45 milijonov antifašistov. »Ne zdi se mi, da bi Italija imela 90 milijonov prebivalcev,« je sarkastično pripomnil nekdanji britanski premier.

Olivova teza je, da Italija nikoli ni obračunala s svojo fašistično preteklostjo, ampak da je enostavno obrnila stran in skušala na sramoto fašizma pozabiti. »Nerazrešena preteklost nas preganja. Ker je nismo presegli, smo po 80 letih še obremenjeni z njo,« meni Oliva. Žal Italija ni doživela svojega Nürnberga, kjer pomembne niso bile toliko obsodbe vodilnih nacistov kolikor to, da je Nemčija priznala in sprejela posledice svoje zgodovinske krivde. Italija tega ni naredila, četudi je italijanski fašizem bil prav tako nasilen, kriminalen, morilski, zatiralen in je navdihnil vse fašistične režime po Evropi vključno z nacizmom.

Toda Italijani so na to takoj pozabili in zagrabili alibi odporništva. »Upor maloštevilnih so številni drugi izkoristili, zato da jim ni bilo treba obračunati s preteklostjo.« Obnašali so se celo, kot da bi bili zmagovalci vojne. To je bil tudi eden od razlogov za dolgoletni molk o fojbah in ezulih: oboje je bilo posledica poraza, ki ga nihče ni hotel priznati.

Primerov političnega kameleonstva je še in še. Med mnogimi je Oliva navedel primer Cira Verdianija, krvoločnega kvestorja v okupirani Ljubljani. Shranil je nekaj dosjejev Ovre, »Mussolinijevega gestapa«, s katerimi je izsiljeval povojno oblast in si zagotovil vodenje posebnega policijskega komisariata, ki naj bi na Siciliji preganjal separatiste bandita Giuliana. Verdiani je razpolagal z 2000 možmi, pa ni zmogel izslediti bandita. V istem obdobju je na Sicilijo prišla plavolasa švedska novinarka, takoj izsledila Giuliana, se z njim zadržala cel mesec in imela z njim celo ljubezensko afero, potem pa vse to lepo opisala v svojem časopisu, je ironiziral Oliva.

Drug primer je Marcello Guida, kvestor v Milanu ob pokolu na Trgu Fontana, ko je nedolžni anarhist Giuseppe Pinelli »poletel« skozi okno kvesture. Sandro Pertini se naslednjega dne v Milanu ni hotel rokovati z Guido, saj je v njem prepoznal direktorja zapora na otoku Ventotene.

Vendar ne gre samo za politike, gre tudi za državljane, ki se obračajo po vetru. Mussolini ni prišel na oblast sam, podpiral ga je cel vodilni razred, tudi intelektualci. Ko se je fašizem ustalil in zahteval od univerzitetnih profesorjev članstvo v stranki, se jih je le 13 uprlo. To pomeni, da jih je preostalih 1835 molčalo. »Niti ni bilo treba, da bi fašisti udarili po mizi, dovolj je bil dvig obrvi,« je po vojni pošteno priznal Norberto Bobbio, ki je tudi sam klonil.

Oliva je med adute fašizma uvrstil nasilje nad političnimi nasprotniki, manipulacijo izobraževanja in nadzor nad mediji. S tem je ljudem pral možgane in dosegel, da je množica prepričano in navdušeno vzklikala ob vojni napovedi in vstopu v drugo svetovno vojno. Tako je bilo in tega si ne bi smeli prikrivati, meni Oliva, ki je tudi spomnil, kako se je Italija po vojni izognila sojenju vseh svojih vojnih zločincev. Zaradi tega pa ni mogla preganjati niti tistih nacistov, ki so na italijanskih tleh zagrešili najhujše množične pokole, saj bi potem morali obračunati tudi z lastnimi zločinci.

Ena zadnjih misli je bila namenjena sodobni politiki. Po koncu prve republike se še naprej obračamo po vetru. Na valu sodnih preiskav so množice kovale v zvezde Antonia Di Pietra, ki zdaj kmetuje nekje v Moliseju. Gianfranco Fini, Umberto Bossi, Matteo Renzi, Beppe Grillo, Matteo Salvini so dosegli veliko popularnost, kmalu pa so drug za drugim zatonili, ko so jim ljudje obrnili hrbet.

Zgodovinar ima tudi jasno mnenje o pomenu antifašizma. Nobenega smisla nima z besedami razglašati, da si antifašist. Še manj zahtevati od predsednika senata Ignazia La Russe, da se izreče za antifašista. »Dobro vemo, da je fašist in da bo to ostal, karkoli lahko reče.« Antifašizma ni dovolj razglašati, treba ga je udejanjati z izvajanjem načel solidarnosti in družbene pravičnosti, ki so po zaslugi antifašistov zapisana v ustavi.