Desetletja skriti mejni kamen je dobil novo vlogo

Na meji med Martinščino in Vrhom je bilo konec septembra še posebej živahno. Domačini iz obeh vasi so se zbrali ob obnovljenem mejnem kamnu, ki je bil več desetletij skrit pod rušjem. Pobudo za njegovo ureditev je dal domačin Marjan Grillo, člani društev Danica in Visintin pa so ob tej priložnosti pripravili prijetno družabno srečanje, ki je minilo v znamenju prijateljstva, glasbe in dobrega sosedstva.

Srečanje je potekalo prav na meji med vasema. Ob spremljavi harmonike Egona Taučerja in tria Marjetica se je druženje hitro razvilo v sproščeno nedeljsko srečanje domačinov z obeh strani. Obnovljeni mejnik pa je dobil tudi simbolni pomen, saj meja med Martinščino in Vrhom ni bila razumljena kot črta, ki ljudi deli, temveč kot prostor, kjer se lahko srečujejo in povezujejo.

Zbrane sta najprej nagovorili predsednici društev Danica in Visintin, Viljena Devetak in Simonetta Visintin. Poudarili sta, da se na tem etnično mešanem območju že stoletja prepletata dve skupnosti, ki kljub različnemu jeziku živita druga ob drugi. Martinci s svojim beneškim narečjem in Vrhovci s svojim slovenskim kraškim govorom so lahko lep primer sobivanja in prijateljstva med narodi.

Da so vezi med obema vasema tudi osebne in družinske, sta predsednici ponazorili kar s svojim primerom, saj imata obe sorodnike tako v eni kot v drugi vasi. Prav takšne povezave so skozi desetletja ustvarjale številne vezi, ki so močnejše od nekdanjih meja in razlik.

Spregovorila sta tudi župana občin Sovodnje in Zagraj, Luca Pisk in Marco Vittori. Zahvalila sta se domačinom, ki so dali pobudo za obnovo mejnika in poskrbeli, da je ta ponovno postal viden. Kot sta poudarila, mejni kamen ni zgolj simbol meje in ločevanja dveh ozemelj. Lahko postane tudi simbol združevanja, sodelovanja in prijateljskega sobivanja.

Župan Vittori se je posebej zahvalil obema društvoma ter vsem prostovoljcem, ki s svojim delom skrbijo, da sta vaški skupnosti dejavni in povezani. Prav društva imajo pri ohranjanju družabnega življenja na podeželju pomembno vlogo, saj s številnimi dogodki ustvarjajo priložnosti, da se ljudje srečujejo, pogovarjajo in ohranjajo spomine na skupno preteklost.

Od sporov do procesije

Ob koncu uradnega dela je zbrane nagovoril še Marjan Grillo, pobudnik obnovitve mejnega kamna. Spomnil se je časov, ko so bili odnosi med Martinščino in Vrhom precej bolj zapleteni. Pred več kot pol stoletja je bilo med vasema tudi veliko sporov, vendar ob tem ni manjkalo skupnih dogodkov in trenutkov, ki so domačine povezovali.

Med spomini, ki jih je delil z zbranimi, je izpostavil predvsem dogodek, ko so Martinci v procesiji s kipom Božje Matere prišli vse do Vrha. Takšni dogodki so danes morda nekoliko pozabljeni, a prav zato imajo še toliko večjo vrednost. Spominjajo namreč na čase, ko so bile meje med vasmi kljub vsem razlikam tudi prostor srečevanja.

Grillova želja je, da bi se podobni skupni dogodki med Martinščino in Vrhom v prihodnje še kdaj ponovili. Obnovljeni mejnik je tako lahko tudi spodbuda za nove skupne zgodbe in priložnost, da se vezi med domačini še okrepijo.

Po uradnem delu je sledilo druženje, ki se ga je udeležilo veliko domačinov iz obeh vasi. Ob glasbi, pogovoru in dobri volji je meja za nekaj ur izgubila svoj nekdanji pomen. Ostala je predvsem skupna točka, kjer so se srečali ljudje, ki jih povezujejo bližina, sorodstvo, skupna zgodovina in želja po dobrem sosedstvu.

Majhen kamen, ki je desetletja čakal skrit pod rušjem, je tako dobil novo vlogo. Namesto da bi spominjal predvsem na mejo, danes lahko pripoveduje drugačno zgodbo – zgodbo o dveh vaseh, ki sta si blizu, o ljudeh, ki se poznajo in povezujejo, ter o sobivanju, ki je skozi čas postalo del skupnega življenja.