Jezusov krušni oče

Dolgo noč so posvetili glasbi in spoznavanju umetniških biserov Toneta Kralja: v štandreški cerkvi sv. Andreja apostola so v petek organizirali večer ob vsedržavni pobudi Dolga noč cerkva, ki letos nosi naslov Krhki. Bom skrbel zate?. Glasbeni nastopi gojencev Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel in mojstrsko orglanje g. Mirka Butkoviča so bogatili razlage umetnostnega zgodovinarja Saše Quinzija, ki je publiki obrazložil in približal enkratne poslikave Toneta Kralja, ki krasijo župnijsko cerkev. Duhovno misel je v imenu škofovega vikarja g. Karla Bolčine prebral Patrik Cingerli.»Duhovniku Jožefu Žoržu dolgujemo, da si lahko danes v štandreški cerkvi ogledamo zadnji veliki slikarski podvig Toneta Kralja. Žorž ga je v Štandrež povabil leta 1963 in mu naročil poslikavo cerkve, ki je bila takrat v bistvu še prazna. Za Kralja je bila to odlična prilika, da pokaže svoj mojstrski talent,« je uvodno povedal Saša Quinzi in izpostavil, da cerkev sv. Andreja apostola krasijo poslikave na omet, kar pomeni, da je Tone Kralj v 63. letu starosti – rodil se je leta 1900 – stopal po slikarskih odrih in skušal vernikom ponuditi vizualno branje liturgije. Posebnost štandreških poslikav je namreč Kraljev namen, da mašno bogoslužje pospremi s slikami in tako verniku pomaga pri interpretaciji le-tega. »Da se je Tone Kralj prelevil v liturgičnega umetnika, gre zasluga prijateljevanju z Lambertom Ehrlichom, tudi naročnikom poslikav v Slovanski kapeli sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, ki so prišle na dan leta 2016. Podobne motive je namreč citiral v štandreški cerkvi, prepričan pa sem, da je določene prizore tudi naslikal v njegov spomin,« je razložil Quinzi. Kraljeve poslikave na stenah štandreške cerkve opisujejo Jezusovo življenje: v prezbiteriju je slika oznanjenja, nato poklon svetih treh kraljev, sledijo prizori iz javnega življenja, kot so prizor Jezusa, ki pomiri vihar, pomnožitev kruha in rib, obuditev Lazarja; na levi strani prezbiterija je zadnja večerja, pod njo Jezusovo vstajenje z groba, na apsidalni steni pa Jezusov vnebohod, v katerem na skrajni levi najdemo tudi idealiziran Kraljev avtoportret. Ob teh je na vrhu apsidalnega svoda naslikan sv. Duh, na ladijskih obokih pa še tetramorf evangelistov in simboli teoloških kreposti. Na desni slavoločni steni sta naslikana sv. Ciril in Metod, na levi pa sv. Mohor in Fortunat, odličen primer vizualnega branja liturgije.

Kraljeve poslikave krasijo tudi južno in severno kapelo (na desni in levi strani cerkvene ladje), kjer je posebno zanimiva poslikava sv. Jožefa, kateri je bil posvečen drugi del večera; ob 150. obletnici razglasitve sv. Jožefa kot zavetnika vesoljne Cerkve je namreč papež Frančišek letošnje leto proglasil za Jožefovo leto. »Severni kapeli pravim družinska kapela, saj v njej najdemo poslikavo Marije z Jezusom v naročju, h kateri pritekajo otroci, poslikavo Marijinih staršev Ane in Joahima ter sliko sv. Jožefa kot Jezusovega skrbnika,« je opisal Saša Quinzi. Slika prikazuje lik sv. Jožefa, ki malemu Jezusu nudi kos kruha, vse pa se dogaja v mizarski delavnici, ki je opisana do potankosti, saj je tudi Kraljev oče bil mizar. V ozadju opazimo mizarski kotnik, kotomer, tesarsko sekiro, dleta in druga orodja, levo na mizarski mizi pa kleči angelček, ki v rokah drži pastirsko palico, ki je vzcvetela v belo lilijo; palica je namig na pripoved o zaroki Marije in Jožefa. Očišče poslikave je kos kruha, ki ga Jožef daje malemu Jezusu v zameno za opravljeno delo; ta namreč nosi v levi roki sekiro. »Ta gesta označuje Jožefa za Jezusovega krušnega očeta. Pri tej sliki lahko zato govorimo o slovenski ikonografiji svetnika: samo v slovenskem jeziku pravimo očimu "krušni oče" in samo slovenski jezik nam omogoča tako branje poslikave,« poudarja Quinzi in izpostavlja, da je interpretacija Jožefa kot Jezusovega krušnega očeta druga pomenska razsežnost Jožefove ikonografije, saj ga v veliki večini primerov enačimo z zavetnikom delavcev. Ob vznožju slike sta dve debli postavljeni v obliki križa, ob njiju je še zažagano deblo, ki prikazuje Jezusovo usodo.»Poslikave v štandreški župnijski cerkvi so naslikane v monumentalnem slogu in so zelo premišljene, presegajo danosti časa in prostora. Zato jih lahko imamo za Kraljev labodji spev, saj so tudi zadnji veliki slikarjev podvig,« je še zaključil Quinzi.