»Kdor v svoji državi ne vidi prihodnosti, odide«

Gost niza Srečanja pod lipami je bil v prejšnjih tednih v Kulturnem centru Lojze Bratuž tudi Danilo Lisjak, misijonar doma iz Saksida pri Dornberku, ki je s svojim pričevanjem in fotografijami poslušalce popeljal na dolgo pot od Slovenije do izvira Nila. Z misijonarjem se je pogovarjala Ani Saksida, ki je gosta najprej predstavila občinstvu.

Danilo Lisjak se je rodil leta 1951. Redovniški poklic opravlja od leta 1972, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1981. Leta 1986 ga je pot peljala v misijone, v osrčje Afrike, v Kongo, Ruando, Burundi in Ugando. »Govori vsaj deset jezikov, med temi je tudi nekaj afriških,« je o gostu povedala Ani Saksida. »Preživel je kar nekaj morij in vojn v Afriki, bil je v Ruandi med ruandskim genocidom leta 1994, opazoval je pa tudi več drugih kriznih žarišč,« je še dejala Ani Saksida.

Ker je Lisjakova župnija sv. Danijela dala slovenski Cerkvi lepo število duhovnikov, med katerimi sta bil tudi g. Žorž in salezijanec Ernest Saksida, se je prvo vprašanje glasilo, ali je domača župnija tudi nekako vplivala na njegovo življenjsko izbiro. »Rad sem imel kadilo že takrat... morda me je prav to privabilo,« se je najprej pošalil duhovnik, nato pa odgovoril, da je bila njegova družina zelo povezana z župnijo. Živeli so preprosto, ritem so dajali cerkveni prazniki, življenje je potekalo ob molitvi in delu. Nekega dne pa je prišel dekan in predlagal nekaterim fantom, ki so se mu zdeli bolj primerni, da jih pelje na izpite v Vipavo in nato v semenišče. »Ti bi bil dober, lahko bi bil duhovnik,« se je dekanovih besed spomnil Lisjak in dodal, da ni vsak za duhovnika, toda, da človek spozna svoj poklic, »ga mora nekdo poklicati«.

Ko je šel v misijone, se je znašel med ljudmi drugih verstev, kultur in jezikov, ki se jih je moral naučiti. Spregovoril je o pomenu infrastruktur, ki jih marsikje v Afriki še primanjkuje, saj ljudje živijo v preprostih kolibah iz slame, ki pa jih je treba stalno popravljati. »Kultura raste tudi po infrastrukturah,« je povedal in dodal, da nastajanje le-teh pogosto onemogočajo neprestane vojne. Od teh vojn, naravnih katastrof in slabih življenjskih razmer bežijo predvsem mladi. Ti čez dan delajo, ponoči pa gledajo filme, ki pokažejo samo lepo plat Evrope: lepa oblačila, avtomobile, traktorje, in se naposled odločijo, da zberejo ves denar in se podajo na pot. »Kdor v svoji državi ne vidi prihodnosti, odide,« je z besedami italijanskega sobrata povedal Lisjak in dodal, da imamo pri nas pa ameriško mentaliteto in samo mislimo na to, kako bi te ljudi lahko izkoriščali. »Neuki so, ker smo jih mi naredili neuke. Prodajamo jim samo to, kako je v Evropi lepo, ne pokažemo pa tega, kako delamo,« je dejal. V Evropi se tudi večkrat govori o tem, da bi lahko zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev poklicali duhovnike iz Afrike, kjer je število vernikov zelo visoko. »Vsako nedeljo imam med mašo, dvakrat na dan, pred sabo 2000 vernikov. Nekega dne sem krstil 230 otrok, poročil pa 52 parov,« je povedal misijonar in z občinstvom delil svoje dvome, ali lahko afriški duhovniki absorbirajo našo kulturo in nagovarjajo našega človeka. Pripovedoval je še o marsičem, na primer gradnji šol in reševanju beguncev v Ruandi. Le-ta, je dejal, je najbogatejša država na svetu, ker ima največ surovin, bogastev in rodovitne zemlje, prebivalci pa sploh »ne vedo, kaj imajo«. Govoril je o tem, kako so z otroki iz sirotišnice na kamionu bežali pred izbruhom vulkana, o travmah, ki jih pusti vojna v človeku, ter o tem, da je ritem življenja v Ugandi drugačen, saj mora vsakdo prehoditi vsaj kilometer in pol, da pride sploh do pitne vode ...