Prijava
Kjer besede izgubljajo pomen, odnosi pa globino
Dijaška gledališka skupina Krilati oreh bo jutri ob 11. uri in ob 20.30 v Kulturnem domu uprizorila novo igro Naslov še iščemo
Gorica |
9. apr. 2026 | 10:15
Skupinska slika dijaške gledališke skupine Krilati oreh
Dark Theme
Gledališka skupina liceja Gregorčič-Trubar Krilati oreh se vrača na oder z novo, drzno predstavo. V Kulturnem domu v Gorici bodo jutri ob 11. uri premierno uprizorili anti-igro Naslov še iščemo. Ponovitev bo istega dne ob 20.30.
Pod režijo profesorice Tjaše Ruzzier, s kostumi Carlotte Nanut in koreografijo Nike Bagon, se skupina tokrat podaja v svet absurdnih dialogov in prevrnjenih vlog, ki naj bi izpostavili sivo samoto posameznikov v današnji medijski plitkosti. Predstava črpa navdih iz dramatike absurda in se poklanja Eugènu Ionescu ter Achilleju Campanileju. Gre za kolaž prizorov, ki združuje odlomke iz Plešaste pevke in Il povero Piero. Prepletena je s sodobnimi elementi, plesnimi točkami in vizualnimi vložki, ki spominjajo na parodijo talent šovov.
Nastala je iz želja dijakov
»Posebnost letošnje uprizoritve je njen izvor,« nam je povedala režiserka. Predstava je nastala iz želja dijakov, ki jih je v skupini kar trideset. Predlogov je bilo kar veliko, od tragikomedije vse do ljubezenske zgodbe, muzikala in vključevanja južnjaške kulture, nakar jih je profesorica povezala v celoto skozi poetiko absurda. Tako je nastalo delo, ki hkrati zabava in razkriva.
Naslov še iščemo na ironičen način prikazuje posameznike, ujete v klišejske fraze in prazne družbene konvencije. »Junaki delujejo kot lutke, ujete v avtomatizme jezika, kjer besede izgubljajo pomen, odnosi pa globino,« je pojasnila Ruzzier. Predstava kritično zareže v površinskost sodobne družbe in komunikacijo medijev, kjer prevladujeta videz in spektakel. Skozi sedem jezikov, od slovenščine in italijanščine do narečij in angleščine, predstava razkriva razpad jezika in hkrati išče nove poti izražanja. Pomembno vlogo ima ples, ki predstavlja osvoboditev od togih struktur in ponuja možnost pristnega stika.
Kljub kritičnemu tonu predstava ne ostaja brez upanja. Zaključek prinaša vitalnost in simbolno »praznovanje juga«, ki predstavlja toplino, spontanost in pristnost odnosov, kot protiutež hladni, avtomatizirani družbi.
