Ko so odprli prenovljeno kapelo pri Vižintinih

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2009 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.

Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o slovesnosti, s katero so predali namenu kapelo, ki so jo pri Vižintinih med prvo svetovno vojno zgradili madžarski vojaki. Članek je bil objavljen v soboto, 30. maja 2009.

Madžarska kapela pri Vižintinih naj postane simbol miru, prijateljstva in sožitja med evropskimi narodi. Tako sta včeraj dopoldne v malem doljanskem zaselku poudarila predsednik madžarske republike Làszlò Sòlyom in doberdobski župan Paolo Vizintin, njunim besedam pa je prisluhnila množica domačinov, gostov z Madžarskega, predstavnikov italijanskih in slovenskih vojaških in civilnih oblasti.

Slovesnost je bila izredno doživeta, saj ima doberdobski Kras posebno mesto v zgodovinskem spominu Madžarov. »Na kraškem bojišču Soške fronte so med prvo svetovno vojno potekali krvavi boji, v katerih je padlo na tisoče vojakov iz Italije, Slovenije, Madžarske in drugih držav srednje-vzhodne Evrope. Na območju doberdobske občine se je bojevalo 8.000 madžarskih vojakov, vključenih v dve diviziji in osem bataljonov. Ogromno je bilo žrtev; njim v čast odpiramo prenovljeno kapelo, ki naj postane simbol skupnega spomina, prijateljstva in sožitja med evropskimi narodi,« je v svojem pozdravnem nagovoru povedal Vizintin, zatem pa je ob prisotnosti predsednika deželnega sveta Eduarda Ballamana in goriške prefektke Marie Auguste Marrosu spregovoril predsednik deželne vlade Renzo Tondo. Po njegovih besedah so v Furlaniji-Julijski krajini po drugi svetovni vojni med prvimi razumeli, da je treba spodbujati mednarodno sodelovanje, ki je predpogoj za prijateljske stike med narodi in državami. V imenu slovenske vlade je spregovoril državni sekretar na ministrstvu za obrambo Uroš Krek in poudaril, da Doberdob zavzema posebno mesto v zgodovini slovenskega, italijanskega, madžarskega in drugih evropskih narodov. Po njegovih besedah je odprtje kapele simbolno dejanje, ki kliče k spoštljivosti do vseh padlih, hkrati pa predstavlja poziv, da bi se vojne tragedije nikoli več ne ponovile.

Zadnji je prisotne nagovoril madžarski predsednik Sòlyom.

»Moji dedki in babice so mi o Doberdobu govorili, kot o kraju velikega trpljenja, poguma in solidarnosti,« je povedal predsednik in pojasnil, da je na Soški fronti padlo 100.000 madžarskih vojakov. Več madžarskih vojaških pesmi je zato posvečenih Doberdobu, saj so ravno na kraškem bojišču potekali najbolj srditi boji. »Madžarski vojaki so dobro vedeli, da padli ne bodo počivali v domači zemlji. Zaradi tega so strelske jarke, ki so vodili v prve bojne linije poimenovali z madžarskimi imeni, tako da so se počutili bližje domu. Na doberdobskem Krasu so vojaki imeli ulice Ràkòczy, Hunyadi in druge,« je povedal Sòlyom. Da bi poskrbeli tudi za svoje duše, so vojaki iz mest Szèkesfehèrvàr in Szeged leta 1917 pri Vižintinih začeli graditi kapelo, vendar je niso uspeli predati namenu, ker se je vojna zaključila 4. novembra, natanko teden dni pred napovedanim odprtjem. V zaključnem delu svojega nagovora je Sòlyom poudaril velik simbolni pomen odprtja kapele, saj se pred njo nekdanji vojni sovražniki srečujejo kot prijatelji. Madžarski predsednik je napovedal prihodnje korake, ki naj sledijo odprtju kapele. Omenil je muzej, v katerem bi razstavili vojne eksponate, in uresničitev evropskega spominskega parka.

Pred nagovorom madžarskega državnega poglavarja je potek prenovitvenih del opisal Miklós Szunai, predsednik fundacije Széchenyi, ki je v sodelovanju z doberdobsko občino in združenjem Amici dell’Isonzo poskrbela za obnovo kapele. Slovesnost, ki so jo povezovali v slovenščini, italijanščini in madžarščini, se je sicer začela z madžarsko, slovensko in italijansko himno, ki jo je zaigrala godba na pihala brigade Pozzuolo del Friuli. Govorniki so spregovorili vsak v svojem jeziku, medtem ko je župan Paolo Vizintin prisotne nagovoril v slovenščini in italijanščini. Nagovorom je sledil blagoslov kapele. Podelili so ga goriški nadškof Dino De Antoni, škof madžarske grško-katoliške cerkve Pietro Filippo Kocsis, kalvinistični škof Gèza Erdèlz in vojaški kurat Làszlo Birò.

Ob zaključku slovesnosti se je predsednik Sòlyom skupaj z drugimi visokimi gosti z Madžarske in krajevnimi upravitelji udeležil sprejema v gostilni Devetak na Vrhu, medtem ko se ostali udeleženci svečanosti odpravili v sprejemni center Gradina.

Z Vrha je predsednik Sòlyom odšel v Redipuljo, kjer se je poklonil spominu padlim pred italijansko spominsko grobnico in na avstroogrskem vojaškem pokopališču. Med obiskom sta ga spremljala goriška prefektka Marrosujeva in doberdobski župan Vizintin, ki sta se z njim pod večer odpeljala še do Miramarskega gradu. Sledilo je srečanje na tržaški občini, kjer je Sòlyoma, Marrosujevo in Vizintina sprejel tržaški župan Roberto Dipiazza.

Danjel Radetič