Lepljenka doživljanja čezmejnosti

Kinoatelje je v četrtek v okviru čezmejnega filmskega festivala Poklon viziji, ki ga posvečajo spominu na ustanovitelja Darka Bratino, predstavil nov celovečerni film v lastni produkciji. Gre za omnibus Naš vsakdanji kino, lepljenko petih kratkih filmov, ki so nastali v okviru filmske delavnice financirane s sredstvi projekta BorGO Cinema s ciljem oživitve in obogatitve kulturne ponudbe v goriškem starem mestnem jedru.

Na ustvarjalno delavnico so povabili mednarodno zasedbo režiserjev mlajše generacije in številnih njihovih sodelavcev. Vezni niti vsebinsko in žanrsko raznolikih petih epizod sta dve: Gorica in knjiga Sandra Scandolare Naš vsakdanji kino, ki je pred leti izšla v italijanskem izvirniku in je ob letošnji Evropski prestolnici kulture doživela tudi slovenski prevod in tisk nove dvojezične izdaje.

Združili ustvarjalne glasove

Programska vodja Kinoateljeja Mateja Zorn je na slavnostni premieri pred številno publiko v Hiši filma povedala, da so ob številnih drugih filmskih programih v okviru letošnje EPK želeli ustvariti kolektivno izkušnjo, ki bi združila ustvarjalne glasove, njihovo strast do filma in radovednost ob odkrivanju zgodb našega mesta. Pristna in globoka motivacija, s katero so se udeleženci poletne ustvarjalne delavnice lotili dela, je več kot kompenzirala skromnost razpoložljivih finančnih sredstev, da je nastal kvaliteten filmski produkt, darilo, ki bo ostalo kot zapuščina prihodnjim generacijam.

Kratki filmi so nastajali v Gorici in Novi Gorici, na ulicah in ob reki Soči, kjer se prepletajo zgodovine. Mentor projekta, furlansko-pariški režiser Alessandro Comodin je povedal, da je povabilo sprejel kot veliko čast in izziv. Projekt, da bi iz knjige spominov Sandra Scandolare o vsakodnevnem doživljanju filmske kulture v Gorici skozi čas posneli kolektivni film, se je v svoji nenavadnosti izkazal za domiselno in izvirno potezo, ki je stimulirala ustvarjalnost mladih. Bolj kot mentor se je ob njih počutil kot starejši brat, sprejemal je in sledil njihovemu ustvarjalnemu zagonu in ga v dialogu z njimi usmerjal k skupnemu cilju.

Pet avtorjev - Jan Devetak, Ester Ivakič, Otto Lazić-Reuschel, Laura Samani in Francesco Sossai - je prebralo knjigo Sandra Scadolare in v njej dobilo navdih. »Bilo je, kot bi odprli skrinjo v zasebni hiši in v njej našli Scandolarove zapise. Te strani imajo skrivnosten, skoraj enigmatičen značaj in vsi smo imeli občutek, da stojimo pred nekakšno časovno kapsulo,« je povedal Comodin.

Francesco Sossai, ki ima v teh tednih v kinodvoranah celovečerec Le città di pianura in ga zaradi predstavitve v tujini ni bilo na premeri, si je v razdelku V oblakih spomina zamislil čas v prihodnosti, ko filmska umetnost ne obstaja več, zato se iz nje vrne moški, ki po Gorici išče kopijo filma z igralko Noro Gregor. Prvoosebna pripoved japonskega režiserja je nekakšen psihološko-geografski dnevnik o mestu.Laura Samani je v kratkem filmu Nič ni gotovo – Dva sprehoda po Gorici skozi pripovedi zakonskega para, ki se v poletni vročini odpravlja na počitnice in Paolina, ki tava po mestu s spomini na izgubljeno ljubezen, iskala sled za izginulimi kinodvoranami. »Kot se rado zgodi, pa smo našli nekaj drugega,« pravi režiserka.

Otto Lazić-Reuschel se je za film Nihče ne bo verjel skoraj v celoti poslužil arhivskih posnetkov fašistične organizacije Dopolavoro (OND) iz fonda Simonelli, ki ga hrani Kinoatelje. Sestavil jih je v filmsko pripoved snemalca, ki beleži in komentira režimske shode in manipulacijo mladine. Pripoveduje o preteklosti s pogledom na danes, je v imenu režiserja povedala montažerka: »Ovekovečene podobe pripovedujejo o času, ki še danes noče miniti.«

Ester Ivakič si je za odlomek Bambi by the river iz Scandolarove knjige izbrala navidez obrobno beležko, da so bile ob predvajanju filma Bambi kinodvorane v Gorici vselej razprodane. Tako je posnela dekleti, ki si ob reki ustvarita svoj lasten mali kino, pri čemer je želela izpostaviti zgodbo o prijateljstvu, ljubezni in stiku z naravo.

Čezmejno okolje vliva upanje

Goriški režiser Jan Devetak si je za sklepno epizodo Liebestraum zamislil vrnitev prikazni igralke Nore Gregor, ki je leta 1949 stara 47 let umrla v izgnanstvu v Santiagu de Chile, v Gorico leta 2025. Skozi onirični pogled na mesto je to film, ki pripoveduje o domu, družini, starosti. »To so besede, ki mi pridejo na misel, ko pomislim na Gorico, mesto, iz katerega prihajam,« je povedal Devetak in dodal, da mu vračanje domov krepi zavest o trdnih koreninah in mu čezmejno okolje »vliva upanje, kljub temu, da živimo v temnem času.«