»Mandi Maurizio«

Maurizio Stabile si je v več kot štiridesetih letih igranja odbojke nabral na desetine soigralcev, tako da je v nedeljo vest o njegovi smrti boleče odjeknila med odbojkarji iz vse dežele; premagala ga je zahrbtna bolezen, proti kateri se je boril nekaj več kot eno leto. Umrl je v središču CRO v Avianu. Zapušča ženo Giuliano in hčerko Mariso.

Stabile se je rodil leta 1957 in je živel v Ogleju, kjer je bil zaposlen v krajevnem kmetijskem podjetju. Kljub vsakdanjemu trdemu fizičnemu delu je domala celo življenje resno treniral in igral odbojko. Vrhunec kariere je doživel v kraju San Giovanni al Natisone, kjer je več let nastopal v B1 ligi. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je dve sezoni igral za štandreški Val v B2 ligi, zatem je več let nastopal za Slogo na Tržaškem - tako v B2 ligi kot v C ligi. V obeh slovenskih društvih je pustil neizbrisno sled in navezal številna prijateljstva; s svojo delavnostjo in zagrizenostjo je bil za zgled - precej mlajšim - domačim odbojkarjem, ki so ga cenili in spoštovali, saj je bil zanje skoraj kot oče. Med eno izmed sezon pri Slogi, ko je bil star že preko štirideset let, si je pretrgal križno vez; namesto da bi obesil telovadne copate na klin, je prestal kirurški poseg in se po rehabilitaciji vrnil v telovadnico; iz izvrstnega levorokega krilnega napadalca z izredno močnim udarcem se je prelevil v libera in zatem igral še kakih deset let z raznimi ekipami, v glavnem bližje domu - od Gradeža do Vivila iz Ville Vicentine. Od odbojkarskih igrišč se je poslovil pred desetimi leti, ko je imel 53 let. Kariero je sklenil z napredovanjem iz D v C ligo z ekipo Aquileia-Vivil.

Vsi, ki so z njim igrali, ga bodo ohranili v trajnem spominu. Na treningih je bil strog, zahteval je, da so se vsi maksimalno potrudili; hkrati je izžareval človeško toplino, zaradi katere so ga vsi imeli radi in ga bodo zdaj neizmerno pogrešali.