Novinarje še potrebujemo ...

V okviru Festivala novinarstva, ki je prejšnji teden potekal v Trstu, so minulo sredo v goriškem Podturnu gostili predsednika deželne novinarske zbornice Cristiana Degana, ki je dolgo let delal v deželnem televizijskem uredništvu državne radiotelevizije Rai; poleg tega je bil aktiven tudi v politiki, leta 1998 je bil na listi takratne Marjetice tudi izvoljen v deželni svet.

Večer z naslovom Dejstva: zakaj in kako. Komunikacija v dobi www-ja je bil posvečen razpravi o novinarstvu in svetu komunikacije - skratka tematikam, ki se zadevajo vse ljudi, ne le novinarje, saj imajo velik vpliv na družbo, javno mnenje in demokracijo.»V zadnjih desetih letih se je svet komunikacije popolnoma spremenil. Do leta 2007, ko je v naš vsakdan vstopil Facebook, je bila komunkacija povsem različna. Danes vsi črpamo informacije iz družbenih omrežij, kar prinaša hude posledice za tradicionalne medije,« je povedal Degano in dodal, da ob teh epohalnih in zelo hitrih sprememb institucije zaostajajo. Televizija ima še precejšnje število gledalcev, čeprav mladi ne televiziji ne sledijo in si kvečjemu ogledajo oddaje »on demand«. Presenetljive številke daje radio, ki proti vsem pričakovanjem, da bo imel po prihodu televizije šteta leta, še živi in predvsem je tisti medij, ki najbolje kljubuje tako imenovanim hibridacijskim procesom. Iz radia izhaja tudi fenomen »podcastov«, ki so zelo priljubljeni v zadnjih dveh letih. Pri teh spremembah najbolj nastradajo časopisi in predvsem dnevniki. »Leta 2007 je dnevnike v Italiji bralo 67 odstotkov prebivalstva. Danes je bralcev časopisov nekaj več kot 30 odstotkov. V zadnjih štirih letih je agencija Agicom zaznala v prodaji dnevnikov (papirnatih in digitalnih) 40-odstotni padec,« pravi Degano. Do kdaj bomo lahko v kioskih še kupovali dnevnike? Na podlagi teh podatkov, po mnenju predsednika novinarske zbornice, čez deset let verjetno že ne bo več časopisov v obliki, v kakršni jih poznamo danes. Ta hiter premik je poznan pod imenom »dizintermediacija«, se pravi ko ni več »potrebna« mediacija novinarja. Tudi politiki na primer se vedno bolj pogosto sami direktno obračajo na državljane preko socialnih omrežij in se ne poslužujejo več časnikarjev. »Ni pa res, da tak način posredovanja informacij, ki preskoči novinarja, daje ljudem večjo svobodo,« je dejal Degano in razložil, da družbena omrežja delujejo po algoritmih, ki uporabnikom predstavljajo le to, kar jim je všeč, ne glede na verodostojnost novic. Ta sistem seveda omogoča, da se z večjo lahkoto širijo lažne novice, uničuje pa tudi kritičnost bralcev in vodi v vedno večjo polarizacijo informacij. V časopisu, ki je seveda lahko nekoliko politično ali idejno usmerjen, pa vseeno lahko beremo več različnih novic in se soočimo s pogledi in mnenji, ki morda ne ustrezajo vedno našemu nazoru. Poleg tega pa ima novinar dolžnost, da dejstva opisuje čim bolj objektivno, pa čeprav absolutna objektivnost ne obstaja.