VREME
DANES
Nedelja, 14 december 2025
Iskanje

Poklon novinarju in velikemu idealistu

Na goriškem pokopališču so se spomnili na Iva Marinčiča

Gorica |
23. jul. 2025 | 8:27
Dark Theme

»Prav je, da ne pozabimo na ljudi, ki so za seboj pustili sled. Eden od teh je bil Ivo Marinčič, urednik glasila Soča in prvi novinar Primorskega dnevnika na Goriškem,« se je časnikarja, pisatelja in aktivnega družbenega delavca ob 50-letnici smrti spomnil Igor Komel. Na goriškem pokopališču so namreč potomci, SKGZ, Primorski dnevnik, ANPI-VZPI in zveza Tigr včeraj priredili krajšo spominsko slovesnost Ivu Marinčiču (1907-1975) v poklon. Že v mladih letih se je na Pivškem pridružil tigrovskemu gibanju, tako da ga je italijanska policija nadzorovala, večkrat zaprla in mu odvzela državljanske pravice. Izgnali so ga iz Italije in zatekel se je v Jugoslavijo, kjer se je pridružil Soški legiji. Po kapitulaciji Italije se je pri Zavezniški vojaški upravi v Trstu zaposlil kot prevajalec na vojaških sodiščih. Za dolgoletno, plodno novinarsko delo je leta 1970 v Ljubljani prejel Tomšičevo priznanje. Ob novinarstvu se je posvečal tudi pisanju pesmi in kratke proze.

»Bil je pionir - boril se je za pravice in čezmejno sodelovanje,« je še opozoril Komel. »S seboj je vedno imel beležko in v glasilu Soča bralcu odkrival druge dimenzije, druge Slovence tja do Benečije, kar je potrjevalo, da nismo sami,« je namignil Mirko Primožič v imenu ANPI-VZPI in spomnil na protislovenske pritiske tudi v povojnih letih, katerim so osebnosti, kakršna je bil Ivo Marinčič kljubovale, da bi ohranjale živo slovenstvo.

Novinarski kolega Vlado Klemše se ga je spominjal na sivem kolesu, s katerim se je vozil naokrog, pozneje pa še za volanom fičota. »Bil je dobra, poštena in žal zanemarjena oseba, ki je zelo rada govorila in te ravno tako s pozornostjo in veseljem rada poslušala,« je dodal in opozoril na njegov bogat papirnati arhiv.

Ob grobu, ki ga je krasil šop rdečih nageljnov, je spregovoril še Ivov sin Marko (ob njem so bili še hčerka Nadja ter vnuka Ivan in Sara), ki je od očeta podedoval novinarsko strast. Obnovil je očetovo življenje, opozoril, da je bil »skromen, a hkrati velik idealist, ki se je družil z Vadnjalom in Valenčičem,« in da ga je družina zaradi novinarskega poklica videvala kvečjemu ob večerjah, saj je bil vedno na terenu.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava