Protislovna denacifikacija

Pomladanski niz srečanj Knijga ob 18.03 se je sklenil na občinskem vrtu v Zagraju s podelitvijo 3. nagrade Roberto Visintin. Nagrada v spomin na mladega, prerano preminulega raziskovalca, je tokrat šla zgodovinarju Tommasu Speccherju za knjigo La Germania sì che ha fatto i conti con il nazismo. Srečanje z nagrajenim avtorjem sta uvedla Paolo Polli v imenu organizatorjev in župan Marco Vittori. Polli je prebral utemeljitev nagrade knjigi, ki razkriva vrsto zgodovinskih dilem ne samo za Nemčijo, ampak tudi za druge države, ki se še soočajo z vprašanji individualnih in kolektivne odgovornosti zaradi fašistične preteklosti. Speccher s preprostim jezikom in dovršenim zgodovinskim pristopom odpravlja predsodke in ponuja objektiven prikaz težavnega in protislovnega procesa denacifikacije v Nemčiji, so zapisali v utemeljitvi.

Niso imeli lahkega dela

Speccherja in njegovo knjigo je predstavil predsednik žirije Andrea Bellavite, Emanuela Masseria in Marco Menato, ki sta z njim sodelovala pri ocenjevanju izbranih del, pa sta vodila pogovor z nagrajencem. Bellavite je povedal, da je bilo delo komisije zahtevno, saj so bile vse izbrane knjige zelo lepe, je pa bila naloga prijetna, saj jih je branje zelo obogatilo. To še posebno velja za nagrajeno knjigo, ki je izšla v zbirki Fact checking pri založbi Laterza. Gre za prepoznaven izbor del mlajših zgodovinarjev, ki so namenjena preverjanju zgodovinskih dejstev in odpravljanju v javnosti razširjenih predsodkov. Mednje na primer sodi znana knjiga Erica Gobettija E allora le foibe in druga dela, ki obračunavajo z miti italijanskega desničarskega revizionizma. V svoji knjigi z zgovornim naslovom Speccher preverja razširjeno prepričanje, da je Nemčija za razliko od Italije zares in dokončno obračunala z nacizmom.

To je delno res, a ne povsem, je povedal zaradi nagrade počaščen Tommaso Speccher. Nemčijo dobro pozna, saj živi v Berlinu, kjer ob študiju za doktorat iz filozofije deluje kot publicist, zgodovinar in sodeluje z več muzeji. Navidez je Nemčija zares obračunala z nacizmom. Tak vtis dobimo, ko v Berlinu zremo v razne memoriale, ki kot nekakšen simbolični obroč obdajajo parlament in vladne stavbe. Če pa stvari pogledamo do dna, ugotovimo, da zadeva ni tako preprosta. Kaj pravzaprav pomeni obračunati s preteklostjo? Predvsem troje, meni Speccher: sojenje krivcem, kolektivna javna razprava in postavitev spomenikov kot trajno priznanje krivde.

Pet povojnih obdobij

Speccher je v povojni nemški zgodovini evidentiral pet obdobij, ki so jih zaznamovali koraki naprej in nazaj v procesu denacifikacije. Prvo obdobje je zaznamovala 4-letna zavezniška okupacija, nuernberški procesi, kjer so obsodili nekaj glavnih voditeljev Hitlerjevega režima, obenem pa preprečili raziskovanje množične soodgovornosti številnih drugih. Tako so se v drugem obdobju mnogi nacisti, ki bi po današnjih merilih morali odgovarjati za zločine proti človeštvu, vrnili na oblast in bili celo med najtesnejšimi sodelavci kanclerja Konrada Adenauerja.

Do zasuka je prišlo v letih 1967-68, ko je generacija povojne mladine starejši generaciji očitala nacistično preteklost. V tem času je prišlo do preiskav sodnika Fritza Bauerja in odmevne poteze socialdemokratskega kanclerja Willija Brandta, ki je pokleknil pred spomenik žrtvam v getu v Varšavi in s tem simbolično priznal odgovornost Nemčije za zločine nacizma. Četrto obdobje so 80. leta, ko se s kanclerjem iz ljudske stranke Helmutom Kohlom spet širita zgodovinska pozabljivost in revizionizem, z retoriko, da so »vsi bili žrtve« pa se skuša brisati različne odgovornosti. Po padcu berlinskega zidu se počasi odpre novo obdobje, ko je za utemeljitev nove nemške identitete spet potreben obračun s preteklostjo in tako prihaja tja do prvih let 2000 do postavljanja memorialov, ki po eni strani pomenijo priznanje krivde, po drugi pa se tudi zaustavi nadaljnje raziskovanje. V letih Angele Merkel se tako nekako kristalizira spomin in to pogojuje tudi današnji čas, ko je zaradi močne prisotnosti postnacistične stranke AfD tema zgodovinskega spomina spet kontoverzna.

Skratka, do neke mere drži, da je Nemčija obračunala z nacizmom, gotovo globlje in bolj odkrito kot je to naredila Italija s fašizmom, vendar je to priznanje bilo le delno, kasno in politično pogojeno.