Rad je ostajal v ozadju, a je pustil globok pečat

Letošnjo obletnico rojstva preminulega ravnatelja Silvana Kerševana so na SCGV Emil Komel obeležili skupaj z 150. obletnico rojstva skladatelja Emila Komela, po katerem je glasbena šola tudi poimenovana. V sklopu praznovanj so včeraj organizirali simpozij 150 let Emila Komela: Liturgična glasba v Komelovi dediščini in pri sodobnih skladateljih, ki je potekal v Trgovskem domu v Gorici.

Govorili so Ivan Florjanc, zaslužni profesor na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, Marko Tavčar, novinar in dolgoletni predsednik Zveze cerkvenih pevskih zborov Trst, Ivan Portelli, predsednik Inštituta za socialno in versko zgodovino v Gorici ter Roberto Brisotto, skladatelj, pianist, organist in dirigent zbora tržaške stolnice Cappella civica. Pogovor je vodil profesor Mirko Ferlan. Uvodno je publiko pozdravila ravnateljica SCGV Komel Alessandra Schettino. Dogodek je nastal v sodelovanju z ZCPZ iz Gorice.

Kot je uvodoma opisal Ivan Florjanc, je bil Emil Komel nekonflikten in skromen človek, ki je rad ostajal v ozadju. Kljub temu je pustil globok pečat na goriški glasbeni sceni: njegov vpliv je viden predvsem v delih njegovih učencev, kot so Marij Kogoj, Virgil Šček in Vinko Vodopivec, pri katerih je sodeloval kot »popravljalec«. Kot je še povedal Florjanc, je bil Emil Komel kot Sokrat, ki je z majevtiko iz svojih učencev »izvabljal« znanje: pri svojih gojencih je skušal ovrednotiti njihovo muzikalnost in talent s pomočjo harmonije in kontrapunkta.

Ferlan je Komelov slog opisal kot zvestega romantični estetiki brez drznih poskusov ter s posebnim poudarkom na vokalnih linijah, ki so bolj zanimive in zahtevne, kar ga postavlja med težjo liturgično glasbo in se ga zaradi tega tudi malo izvaja na cerkvenih korih.

O razvoju cerkvenih pevskih zborov v zamejstvu je spregovoril Marko Tavčar, ki se je spomnil na zametke organiziranega delovanja v 20. letih prejšnjega stoletja. V tistem obdobju, je povedal, je izšlo veliko zbirk sakralnih skladb, med temi tudi zbirka Svete pesmice, ki jo še danes uporabljajo na slovenskih korih. ZCPZ Trst je pozneje tudi sama začela spodbujati skladatelje, da napišejo priredbe, ki jih cerkveni zbori še danes redno izvajajo.

Razvoj in stanje italijanskega liturgičnega petja je opisal Ivan Portelli, predsednik Inštituta za socialno in versko zgodovino v Gorici. Ta je poudaril, da se je samo v 18. stoletju razvilo cerkveno zborovsko petje in eden glavnih mož tega gibanja v Gorici je bil Augusto Cesare Seghizzi. Italijanska liturgična glasba je doživela popolno spremembo po drugem vatikanskem koncilu, ki je v liturgijo uvedel italijanski jezik. Takrat je bilo treba začeti skladati pesmi v italijanščini in ustvariti nov repertoar, ki je marsikdaj zdrsnil v banalnost.

Z liturgično glasbo se vsakodnevno ukvarja Roberto Brisotto. Od leta 2008 je dirigent Mestne kapele v Trstu, ki je bila ustanovljena leta 1538 in je v stoletjih doživela različne spremembe, ne nazadnje leta 1799, ko je bilo ustanovljeno gledališče Verdi v Trstu in je zborovski sestav sprejel tudi lirične pevce. Zbor poje vsako nedeljo in ob vseh cerkvenih praznikih, kar predstavlja velik zalogaj ne samo za pevce, ampak tudi za dirigenta, ki mora izbirati primerne skladbe. Brisotto je kot skladatelj za zbor mestne kapele napisal tudi veliko pesmi. »Skladatelj je kot obrtnik, ki se mora prilagoditi različnim situacijam in nivojem pevcev. Skladatelj liturgičnih skladb pa mora biti še posebno ponižen,« je pojasnil Brisotto. Izpostavil je pomen liturgičnega skladanja danes, s katerim je potrebno ustvariti skrivnostno in eterično dimenzijo in se izogibati banalnosti.