Sreda, 24 april 2024
Iskanje

Sklenili so krog spomina

Pri Devetakih položili zadnje tri tlakovc spomina v doberdobski občini

28. jan. 2023 | 10:30
Dark Theme

»In prišlo je leto 1944, ko so vse tri – nonota, nono in teto – karabinjerji vklenili in jih odpeljali na plac v Opatje selo, od tam pa s sokrajani v zapor v Gorico. Ravno takrat se je moj oče Severin s sotovarišem vrnil z nočne diverzantske akcije nad železniško progo v Sesljanu in skrit na podstrešju Pahorjeve hiše opazoval, kako so mu odpeljali sestro, očeta in mamo. To je bilo tudi zadnjič, ko je videl svojo družino. Kajti vse tri so iz zapora v Gorici odpeljali v Nemčijo. Očeta Jožefa v taborišče Dachau, mamo Alojzijo in sestro Severino pa v taborišče Ravensbrück, od koder se nihče ni vrnil,« je povedal Marjan Malič, vnuk in nečak deportiranih Jožefa Maliča, Alojzije Marušič in Severine Malič, ki so se jim včeraj z občuteno slovesnostjo poklonili na Čukišču. Spomine nanje, ki mu jih je posredoval oče, je ganjeno prebral pred vgraditvijo treh tlakovcev spomina, s katero se je včeraj na območju doberdobske občine zaključil projekt Stolpersteine.

Dogodek je potekal na dvorišču domačije, ki je bila nekoč gostilna in jo je leta 1944, ko so ga aretirali in deportirali, upravljal ravno Jožef Malič z družino. S partizansko Počiva jezero v tihoti sta primerno vzdušje ustvarila harmonika Viljema Gergoleta in petje Zore Černic, nakar je navzoče nagovoril župan Doberdoba Fabio Vizintin. Zaustavil se je pri pomenu besede »zlo« in poudaril, da ne smemo pozabiti, kako nastane. »Zlo se začne s sovraštvom do ljudi, ki so drugačni, in se nato stopnjuje. Od sovražnega govora lahko kaj kmalu preide v sistematične in tudi fizične napade. Zato je pomembno, da pogasimo že majhen ogenj sovraštva in ne dovolimo, da nastane požar. Naša državljanska dolžnost je, da ne toleriramo sovražnih izpadov in da gojimo kulturo razumevanja,« je povedal Vizintin ter se zahvalil nosilcu projekta Stolpersteine v doberdobski občini – SKD Hrast – ter sekcijama ANPI-VZPI Dol-Poljane in Doberdob za delo, ki so ga vložili v ohranjanje spomina tudi v sodelovanju z združenjem ANED.

Predsednik sekcije ANPI-VZPI Dol-Poljane Patrik Zulian je nato predstavil Marjana Maliča, potomca treh deportiranih in »nositelja tragedije«, ki je spregovoril o svojem dedu, babici in teti. Jožef Malič se je rodil 16. marca 1900 v Vrtojbi, kot delavec je bil zaposlen v tržiški ladjedelnici. Poročil se je z Alojzijo Marušič iz Opatjega Sela, ki je bila rojena 5. oktobra 1901. V zakonu sta se jima rodila sin Severin in hčerka Severina. Spomladi leta 1942 je družina Malič vzela v najem gostilno na Čukišču in se tja preselila.Vsi člani družine so aktivno sodelovali z OF, gostilna je postala javka za partizane in za kurirje. Mlajša hči Severina, ki je bila rojena 5. septembra 1925, je bila tudi partizanka, kurirka in članica SKOJ-a. Kot je v spominu na svoje prednike zapisal Marjan Malič, ki živi v Solkanu, so 15. decembra 1944 aretirali njegovega deda, babico in teto ter jih deportirali. Za Alojzijo je znano, da je spomladi leta 1945 umrla za tifusom, o smrti njenega moža in hčerke pa ni podatkov.

Sledila je položitev tlakovcev spomina pred vhodna vrata Jožefovega, Alojzijinega in Severininega zadnjega doma. Ob spremljavi harmonike in petja ter s pomočjo člana društva Hrast Martina Marušiča je obeležje položil v tla Marjan Malič. Ob zaključku je udeležence slovesnosti nagovoril Andrej Černic, predstavnik SKD Hrast, ki je spregovoril v imenu predsednika društva Cristiana Lavrenčiča. Spomnil je, da so s projektom Stolpersteine v doberdobski občini začeli leta 2018 in od takrat s tlakovci počastili spomin na sedemnajst domačinov, ki so bili med drugo svetovno vojno deportirani v koncentracijska taborišča, iz katerih se niso več vrnili. Zahvalil se je sorodnikom in znancem deportiranih, ki so društvu pomagali pri zbiranju dokumentov, podatkov in spominov na preminule. Poudaril je, da »krvoločni, nečloveški in skrajno nepravični umori« še vedno bolijo in bodo boleli, saj se take rane nikdar ne zacelijo, »a je naša dolžnost, da bomo pretrgana življenja deportirancev, ki se niso vrnili na Čukišče, v Doberdob, na Poljane, v Bonete in na Palkišče, še naprej obujali«.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava