Spet na odru šahovska metafora dobrega in zla

Skoraj 33 let po izidu knjige Lüneburška varianta je na odru Verdijevega gledališča ponovno zaživela dramatizacija uspešnice preminulega goriškega pisatelja Paola Maurensiga. Knjižni prvenec, s katerim je pisatelj zaslovel po vsem svetu, je odrsko postavitev prvič doživel že leta 2007 v produkciji centra Artisti Associati. Besedilo romana je takrat za oder prilagodil sam Maurensig, dramatizacijo je prispeval Walter Mramor, glasbo pa Valter Sivilotti. Glasba v gledališki postavitvi ni postranski element, saj se igra predstavlja kot glasbena fabula, kjer se songi in klavirska spremljava prepletajo s pripovedno nitjo dveh nastopajočih igralcev.

Gledališka postavitev Lüneburške variante je na valu uspeha Maurensigovega romana celih pet let nizala uspehe v najpomembnejših gledališčih po Italiji. K temu je prispevala tudi pevka Milva, ki je s svojim temperamentnim petjem pustila nepozaben pečat petletni turneji, ki se je po krstnem nastopu 2. in 3. februarja 2007 v goriškem teatru Verdi sklenila leta 2012 v Bologni.

Njeni pobudniki in soustvarjalci so v okviru EPK želeli publiki ponovno ponuditi pretresljivo zgodbo o izbruhu najbolj nečloveškega zla v nacističnih uničevalnih taboriščih, ki jo je Maurensig spretno zložil skozi metaforo šahovske partije. Gre za temo, ki ni le neizbrisen zgodovinski spomin na evropsko preteklost, ampak je danes s ponovnim genocidom v Palestini in uporabo nasilja kot povsem normalnega in obče sprejetega sredstva v razreševanju mednarodnih konfliktov dramatično aktualna.

»S ponovno postavitvijo smo se želeli spomniti tudi dveh velikih prijateljev in izjemnih ustvarjalcev Paola Maurensiga in Milve, ki sta dala odločilen doprinos k uspehu gledališke postavitve Lüneburške variante,« je povedal Walter Mramor, producent in režiser predstave, ki v njej tudi nastopa v nosilni igralski vlogi. Ob njem sta mlajši igralec Kledi Dibra in pevka Franca Drioli, pri klavirju pa jih spremlja skladatelj Valter Sivilotti. V poklon Milvi, ki se je prav z nastopi v tej predstavi poslovila od nastopanja v živo na gledaliških odrih, se v sklepnem delu prestave songi, ki jih v živo izvaja Franca Drioli, prepletajo s posnetki Milvinih izvedb.

Pretresljiva pripoved

Za razliko od postavitve iz leta 2007 je zdajšnja zamišljena v nekoliko intimnejši obliki, pri čemer pa nikakor ni žrtvovan dramatični naboj pretresljive pripovedi, ki v obliki glasbene fabule posreduje gledalcem srž sporočila Maurensigevega romana in ga oplemeniti z emotivnim nabojem gledališke govorice.

Četudi strnjeno, se gledališka pripoved razpleta podobno kot roman. Začne se kot kriminalka, ko na veliki šahovnici sredi zelenega labirinta v parku razkošne rezidence v dunajskem predmestju odkrijejo truplo premožnega poslovneža. Ni jasno, ali gre za umor, samomor, nesrečo. Razplet zagonetke vodi v daljno preteklost, pri čemer se je Maurensig mojstrsko poslužil metafore šahovske partije, njemu posebej priljubljene fascinantne igre. Dvoboj med belimi in črnimi figurami na šahovnici postane prispodoba večnega boja med dobrim in zlim.

Smrt bogatega poslovneža se tako izkaže za poslednjo potezo krute partije, ki se je nekoč, v najbolj črnem obdobju evropske novejše zgodovine, odigrala dobesedno za življenje ali smrt. Na dveh straneh šahovnice sta se spopadla šahovska mojstra, poosebljena genija dobrega in zla, edina dva sposobna obvladati skrajno kompleksno »lüneburško« varianto kraljevske igre. Njun spopad je odločal o življenjih ljudi. Vsaka zmaga judovskega mojstra je pomenila življenje za peščico na smrt obsojenih taboriščnikov, zmaga nacističnega poveljnika pa njihovo upepelitev.

Glasba in dramatizacija bralne pripovedi v gledališki postavitvi razkrivata skrivnostne tančice zagonetne zgodbe in s primernimi poudarki, brez neustreznih ekscesov spremljata gledalca v emotivnem podoživljanju nepopisne tragedije vse do katartičnega razpleta, ko dobro navsezadnje prevlada nad zlim.