Stkal je vezi, ki še povezujejo

V ponedeljek sta minili dve leti od odhoda Maura Bardusca, enega od ustanoviteljev in dolgoletnega umetniškega vodje krminskega džezovskega festivala Jazz & Wine of Peace. V svojem glasbeno in kulturno polnem življenju je Bardusco stkal plemenite stike s slovensko glasbeno stvarnostjo ob meji, predvsem na območju Nove Gorice in Brd nasploh, a tudi do Ljubljane in še čez.

Bardusco se je udeležil številnih čezmejnih srečanj, jih prirejal, jih spodbujal. Srečeval se je s slovenskimi džezisti, jih vabil na krminski festival. To medsebojno spoznavanje je obrodilo prijateljstvo, ki ga prerani Barduscov odhod ni omajal.

To je bilo zaznati na dan obletnice njegove smrti v Klubu Štala nad Lokavcem pri Ajdovščini. Njemu v spomin je skupina mladih slovenskih glasbenikov, izhajajočih iz kroga glasbene delavnice novogoriškega bobnarja in tolkalca Zlatka Kaučiča, priredila koncert, ki bo še dolgo odmeval v dušah prisotnih.

Preprost naslov

In memoriam Mauro Bardusco je bil njegov preprost naslov. Domačin, bobnar in tolkalec Gal Furlan, je uvodoma spomnil, da so že lani ob prvi obletnici smrti, priredili koncert, ga posneli in tudi izdali album. Barduscov veliki prijatelj, Goričan Gigi Pintar, je dolgo let delal z ramo ob rami z njim in je na lastne oči ugotavljal, kako je bil cenjen v krajevnem in mednarodnem džezovskem svetu. Oba sta se večkrat ustavila v Klubu Štala, ki je postal ob leta 2018 dalje s svojimi kvalitetnimi koncerti eno od najbolj razpoznavnih tovrstnih središč v širši okolici. Zato je bil večer v sicer majhnem, a lepo urejenem in akustično žlahtnem prostoru še toliko bolj občuten.

Kaučič in Kosovel

Koncert je sodil v okvir projekta Oblaki življenja, zmes glasbe briškega ustvarjalca Zlatka Kaučiča in poezije kraškega pesnika Srečka Kosovela. Glasbena zasedba je bila s klarinetom Jureta Boršiča, kontrabasom Jošta Drašlerja, kitaro Antona Lorenzuttija in tolkali Gala Furlana dokaj neobičajna, a – tako se je v teku večera izkazalo – zelo učinkovita, ujemajoča se in homogena.

Skratka pravšnja za tovrstno delo, glasbeno suito in pesniški recital obenem. Slednji je bil dvojezičen: slovenskim izvirnim Kosovelovim verzom je dala svoj glas Ana Geršak, prevedenim italijanskim Gigi Pintar.

Glasba in poezija sta se prelivali. Glasba je zvočno ponazarjala besede, kdaj pa kdaj jih je napovedovala z napetosjo, kdaj pa kdaj jim je krepko ali lahkotno sledila .

»Nocoj smo poslušali burjo in prav nič nismo spali,« je bilo slišati ob pretresljivi, skoraj turobni zvočni spremljavi. Klarinet je nakazal jesensko tihe besedne pejsaže, bobnenje tolkal in kontrabasa je pospremilo poezijo o vetru in samoti, medtem ko je klarinet zavaloval, ko je pesnik zapel o metuljih z belimi krili in zakoličil: »Ljubim te, človek brez cilja.«

Bobni so pospremili prisotne v »borovo morje«, ki »šumi, temnò«. Glasba je bila mestoma ekspresionistična, mestoma free, a vedno ustrezna glasbena kulisa Kosovelovim besedam. Tudi tistim o ljudeh, ki so »evakuacija duha. Anomalija psihologije.«

Proti koncu je sving razjasnil večer in razvnel Pesem št. 1 »Sonce po cesti, z menoj gre sonce.« Klarinet je nastavil balado za Slovo od sobe. Zaključni verzi so bili skeleči: »Ugasnil sem luč. / Zaprl sem vrata. / Odšel sem v tihem polmraku / in vrata so zaplakala.« Slovo od Maura, je morda kdo pomislil ...

Rušiti. Rušiti. Rušiti!

A ni bilo časa za premislek. Distorzija kitare je napovedala Kosovelove, žal, aktualne verze. »Evropa umira« in še »Milijoni umirajo, a Evropa laže.«

»Rušiti. Rušiti. Rušiti!« sta za zaključek Ana Geršak in Gigi Pintar zavpila v en glas in sklenila izjemen koncertni dvojezični recital, ki bi bil – ob stoletnici smrti Srečka Kosovela – vreden obiska tukajšnjih slovenskih in italijanskih šol.