»Teh krasnih predmetov ne dajajte Lahom«

Gostja predzadnjega muzejskega večera Goriškega muzeja v gradu Kromberk v tem letu je bila dr. Lidija Tavčar, avtorica monografije Poskus rekonstrukcije neuresničenega Narodnega muzeja v Gorici (1910-1914), ki se v omenjenem delu ukvarja predvsem z vprašanji, kako je slovenski muzej nastajal in darovalci. Knjiga je tudi poskus miselne rekonstrukcije tega neuresničenega muzeja na osnovi dostopne literature in virov, med katerimi sta še posebej pomembna takratna časopisa Soča in Gorica.

Kmalu so zbrali 7000 del

Kot je povedala Lidija Tavčar, so leta 1910 v Gorici ustanovili Muzejsko društvo, njegov predsednik pa je bil slikar Anton Gvajc. Že pred tem so v časopisih Soča in Gorica objavljali članke, ki so slovensko javnost obveščali, kaj bi bilo treba zbirati na terenu. »Aktivni člani so razpredli mrežo po tedanji Goriški Gradiški. Kot kažejo moje ugotovitve, so iz 98 krajev od Bovca, po Soški in Vipavski dolini, Brdih in Krasu zbirali predmete kulturne dediščine ter jih prinašali k trgovcu Rudolfu Drufovki. On je likovna in druga dela tudi sprejemal. Na prvem občnem zboru društva so se tako pohvalili s kar 7000 zbranimi deli. To število je za relativno kratek čas pomenilo zelo veliko. V časopisih Soča in Gorica so objavljali tudi notice o slovenskem Narodnem muzeju v Gorici, tam so bili z imeni in priimki navedeni darovalci, včasih so napisali tudi, od kod prihajajo, kaj so darovali, pa tudi datume daritev. Meni so bile te notice podlaga, da sem naredila tabelo in vpisovala darovalce ter jih uvrstila v posamezno znanstveno oziroma strokovno področje,« je pojasnila avtorica.

Veliko jih je bilo uničenih

Leta 1914 so se politične razmere zaostrile, prišlo je do prve svetovne vojne, veliko krhkih etnoloških predmetov, glasbilih, notnih zvezkov in najrazličnejših dokumentov pa je bilo po navedbah dr. Tavčarjeve uničenih ob bombardiranju Gorice oziroma so se porazgubili. »Tako dolga leta nismo vedeli, kje so in kje se nahajajo ter ali so bombardiranje sploh preživeli,« priznava. Tudi sama je mislila, da ne bo našla nobenega od teh del, a s sodelovanjem z vodjo starih tiskov v Narodno univerzitetni knjižnici v Ljubljani je prišla do štirih protestantskih knjig, ki so po čudni poti prišle v Ljubljano. »Namreč, prav ta gospodar je tako kot mnogi rodoljubi emigriral v Ljubljano in očitno s seboj vzel tudi te dragocene knjige. Najprej jih je poskušal prodati v Mariboru, a je očitno preveč zasolil ceno. Potem sem ugotovila, da je te knjige kupil lekarnar Bogoslav Hlabička v Tržiču in tam so varno preživele vojno vihro. Po drugi svetovni vojni jih je njegov sin Zdenko prodal Narodno univerzitetni knjižnici v Ljubljani. To je ena srečna pridobitev. Druga pa je, da sorodniki Simona Gregorčiča, ki so se že pred vojno pogovarjalo o tem, da bi za Narodni muzej v Gorici darovali njegovo zibelko, tega očitno niso storili. Tako je na srečo ohranjena v njegovi rojstni hiši v Vrsnem, ki danes spada pod Tolminski muzej,« poudarja Lidija Tavčar. Kot dodaja, naj bi že na drugem občnem zboru Muzejskega društva v Gorici dejali, da naj bi bilo za nastajajoči Narodni muzej v Gorici zbranih že 10.000 predmetov. »Ta navedba je rahlo vprašljiva, ker ne obstaja noben napisan dokument o tem. Ne vemo niti, ali je sploh kdaj obstajal ali ne,« opozarja.

Po koncu prve svetovne vojne ni več prišlo do poskusa nastanka Narodnega muzeja v Gorici. Leta 1914 so slovenski časopisi na tem območju prenehali izhajati, a že pred vojno so ljudi pozivali, naj darujejo »zlato za železo«, saj so potrebovali denar za pripravo na vojno. Poznejši raziskovalci pravijo, da če je kateri od eksponatov za načrtovani slovenski Narodni muzej v Gorici preživel, so ga v času fašizma zelo verjetno postavili med primerke Italije. »Raziskovalce čaka še presneto veliko dela, da bi našli to, kar so nekoč naši rodoljubi s trudom in veliko požrtvovalnostjo zbirali. Med njimi je bilo veliko profesorjev, predvsem učitelji pa so bili tisti, ki so pletli mrežo in spodbujali učence, da so med počitnicami iskali razna etnološka gradiva. Veliko je bilo obrtnikov, trgovcev, nekaj tudi duhovnikov, a glavno težo so nosili predvsem učitelji,« izpostavlja Lidija Tavčar. Kot še dodaja, je Muzejsko društvo v Gorici na Slovence apeliralo tudi, da naj »svojih krasnih predmetov« ne dajejo »Lahom«, kot so takrat rekli Italijanom.