Tok Carlove zavesti v poetični glasbeni predstavi

Pogled vase je lani okrepil Gorico, ki se globlje in bolj transverzalno ukvarja z mejniki skupne zgodovine. Kulturni center Lojze Bratuž je stavil na širši obseg »našega« z novo produkcijo Besneče morje, glasbeno predstavo o življenju goriškega filozofa Carla Michelstaedterja, v kateri je režijo podpisala Jasmin Kovic, glasbo pa Stefano Sacher, libreto je v italijanščini in izvedba je opremljena z nadnapisi v slovenščini, dirigent prihaja iz Slovenije, pevska zasedba pa je mednarodna.

Tudi publika premiere ni bila običajna, saj je na dveh razprodanih večerih zrcalila raznolikost delovne skupine in ciljnih gledalcev. Temu bi lahko dodali, da sta se Gorici ponovno povezali, saj je predstava nastala v sklopu projekta Cross Stories (znotraj Sklada za male projekte GO! 2025), pri katerem je bil SNG Nova Gorica projektni partner.

Besede iz dnevniških zapisov Michelstaedterja se v tem libretu ubrano in tesno prepletajo z besedami Maura Rossija, ki je s smislom za historično patino jezika napisal poetičen tekst, primeren za uglasbitev. Ustvarjalci so se osredotočili na zadnja leta kratkega življenja goriškega filozofa, pesnika in slikarja, da bi ujeli predvsem razloge tistega življenjskega nelagodja, ki ga je leta 1910 - pri triindvajsetih letih - vodilo do samomora. Razlogi ostajajo nebulozni, saj je šlo za vrsto udarcev: od smrti ljubljene svobodnjakinje, fascinantne Nadie Baraden (ki si je prav tako vzela življenje), do neizpolnitve očetovih pričakovanj, osebnega občutka tragične neustreznosti v odnosu do planiranja neke bodočnosti, kar pomeni tudi v odnosu do iskrenih čustev ljubeznive Argie. Nenazadnje so konec verjetno pospešile posledice sifilisa.

V zaporednih, dvaindvajsetih prizorih se dogajanje tekoče premika med Gorico, Firencami in Piranom. Režiserka je ustvarila povezano umetniško pripoved v črnobelih niansah, kjer kristalni lestenci prikazujejo visokomeščansko domače okolje, projekcije z morjem ali z detajli florentinskih trgov (ustvarila jih je Sybil Calligaris) uokvirjajo zunanje prizore, premikajoči praktikabli pa razgibajo odrske dinamike.

V komornem orkestru GO! Borderless Orchestra, ki ga je dobro koordiniral dirigent Simon Dvorščak, pihala v opernem stilu ojačujejo čustvene nianse, klavir služi kot ritmični pogon namesto tolkal, harfa ustvarja mostove z impresionističnimi vtisi, ponavljajoči se motivi povezujejo zgodbo, godala vodijo glasbeno naracijo, ki je funkcionalno usmerjena v oblikovanje opisne pripovedi.

Pevska zasedba se je izkazala z uigranostjo in sproščenostjo, kar se je odražalo v energiji in ritmu uprizoritve. Mladi solisti so se vživeli v like in v projekt in med njimi je bilo tudi več zanimivih glasov. Izstopal je protagonist, primorski tenorist Gregor Ravnik, zaradi vokalnega leska in izjemno dobre, razumljive izgovorjave. Z mehkim izrazom in zanesljivo pevsko tehniko je prepričala tudi Chiara Alloi v vlogi mile Argie. Njen duet z Nado Tavčar v vlogi Carlove matere je bil zagotovo eden od viškov predstave. Sopranistka Alessandra Tessaro je obarvala eklektičnost »liričnega muzikala« z bolj pop usmerjenim pristopom, kar je ojačilo posebnost lika Nadie in je začinilo zvočni vtis s prijetno asimetrijo, predvsem v duetu z bolj klasično nastavljenim Carlom.

Prijateljska in študentska, moška druščina je bistveno »ogrodje« predstave, ki je zaživelo z barvitostjo štirih med seboj zelo različnih glasov: najprej z vnemo Kevina Baliviere in Carla Iana Poclena v vlogah najdražjih prijateljev, izseljenca Enrica in iskrivega Nina. V zasedbi imajo nekateri pevci za seboj že nekaj odrskih izkušenj na opernem področju, kar daje nastopu posebno suverenost; med njimi je Manuel Sedmak, ki je tokrat nastopil v treh stranskih vlogah. Skupino je v dvojni vlogi študenta in umetnika okrepil še Matthias Ferluga. Družinski krog Michelstaedterja sta dopolnila Alberto Boris Papak v vlogi očeta, Leonarda Kavedzic pa v vlogi sestre Paule. Kostume je podpisala Snežica Černic, scene sama režiserka, prevod besedila v nadnapisih sta poskrbela Veronika Brecelj in Katja Voncina.Libreto oblikuje, a hkrati lebdi nad dogajanjem, kot da bi šlo za tok Carlove zavesti, njegova poetičnost pa gladi vse ostrine njegove nemirne poti, v polnem sozvočju z režijo in uglasbitvijo, od katerih ne gre pričakovati realističnega prikaza bolečih izbruhov duše ali dramaturško razčlenjene analize njegovega lika in opusa. Uro in pol trajajoča predstava posreduje omehčane vtise iz tragičnega življenja, uglajeno podobo, ki v zameno za krutost ponuja zelo dobro delo mlade ekipe, prepričljivo in koherentno postavitev, radovednost za nadaljnje raziskovanje tega lika goriške zgodovine.