Trgovec z umetniškim srcem

Dopolnil je častitljivih 90 let, pa jih še zdaleč ne kaže. Ko ga srečamo po mestu, bi mu zaradi odločnega koraka in uglajenosti nikoli ne prisodili devetih križev. Govorimo o Andreju Kosiču, goriškem trgovcu, kulturnem in družbenem delavcu ter uveljavljenem likovniku, ki je svoja dela postavil na ogled na številnih razstavah. Pred dnevi so slavljenca na njegovem domu na Livadi obiskali in mu voščili še na mnoga leta družinski člani, številni prijatelji in pa pevci, ki so mu zapeli nekaj priložnostnih pesmi.

Pred kakim dnem smo ga na njegovem domu obiskali tudi mi in mu voščili v imenu dnevnika. Čim smo prestopili hišni prag, smo se znašli sredi številnih likovnih del, ki uokvirjena visijo po vsem stanovanju. V glavnem gre za akvarele različnih velikosti, torej umetnine v tehniki, ki je postala slavljenčev razpoznavni znak. Na koncu dnevne sobe pa visi velika slika sejalca, ki ga je leta 1961 Kosiču naslikal priznani slovenski slikar Tone Kralj, s katerim je Kosič prijateljeval. In ravno v tej umetniški kulisi je stekel sproščen pogovor, ki se je dotaknil raznih obdobij dokaj razgibanega in ustvarjalnega življenja Andreja Kosiča.

Iz Rupe v Ilirsko Bistrico

Jubilant se je rodil v Rupi 20. septembra 1933, to je v času najhujšega fašističnega raznarodovalnega pritiska do našega naroda. Očetu je bilo ime Benedikt, mami pa Gizela Tomsič. Kot izučen čevljarski mojster je bil Andrejev oče zaposlen v čevljarski zadrugi v Mirnu, a ker je bil ta gospodarski objekt trn v peti fašistom, so ga dali zapreti in veliko delavcev je ostalo brez dela. Oče se je takrat spomnil, da ima v Ilirski Bistrici sorodnika, ki mu je bil pripravljen pomagati. Leta 1934 se je družina preselila v Ilirsko Bistrico, kjer je Benedikt odprl majhno čevljarsko delavnico in trgovino, ki se je kar hitro uveljavila. V času bivanja v deželi pod Snežnikom sta se Andreju pridružila še brata Joško in Slavko ter kot zadnja sestra Meri. Otroci so tam obiskovali italijansko šolo, po padcu fašizma pa so obiskovali slovenski pouk pri slovenskih šolskih sestrah notredamkah. Družina je v Ilirski Bistrici doživela vse prevrate: konec fašizma in razpad Italije, prihod Nemcev, domobrancev in četnikov, ob koncu vojne pa še partizanov.

Kosičevi so se vrnili v Rupo šele po razmejitvi, konec leta 1947. Ker so bili po rodu Rupenci, jih povojne oblasti niso imele za optante in zato so otroci lahko obiskovali slovenske šole. Na roko jim je šla tudi novoustanovljena občina Sovodnje.

Andrej je v Gorici obiskoval slovensko strokovno šolo, nadaljeval pa je na italijanskem trgovskem zavodu, kjer se je izučil za knjigovodjo.

V Rupi je oče ponovno odprl čevljarsko obrt, ki jo je kasneje preselil v goriški Raštel, kjer še sedaj domuje Kosičeva trgovina s čevlji. Leta 1953 se je družina preselila v veliko stavbo na začetku Pevme, ki ji domačini pravijo V Kini. V kasnejših letih je Andrej od očeta prevzel trgovino v Raštelu, ki jo danes vodijo njegovi otroci. V zakonu z zdaj že pokojno ženo Marico Bensa z Oslavja se jima je rodilo pet otrok, ki so na različne načine prevzeli očetovo delo.

Andrej je bil tudi kulturno in družbeno angažiran in ga lahko uvrstimo med osebnosti, ki so vtisnile močan pečat marsikateri veji dejavnosti goriških Slovencev. Bil je med ustanovitelji in vodstvenimi kadri ZSKP, bil je med pobudniki gradnje Katoliškega doma, zdaj centra Lojze Bratuž, bil je dolgoletni podpornik ŠZ Olympia, ustanovitelj kulturnega društva Jože Abram v Pevmi in, kot omenjeno, je s svojo prirojeno prizadevnostjo postavil na noge številne trgovske dejavnosti.

Več kot 1000 likovnih del

Na vprašanje, kdaj se je začela oblikovati njegova umetniška žilica, je Andrej pripomnil, da je z risanjem pričel že v osnovni šoli v Ilirski Bistrici, nato pa je v Gorici obiskoval nekatere tečaje, ki so mu pomagali, da je izpilil in izpopolnil tehnike slikanja. Po daljšem preizkušanju se je odločil za akvarel, ki velja za eno najzahtevnejših tehnik in mu je prinesla veliko zadoščenj. V slikanju je bil in je še zelo dejaven in se lahko pohvali z več kot tisočimi likovnimi deli, v glavnem posvečenimi naravi in krajevnim lepotam. S veseljem me je povabil v svojo hišni atelje ter mi s ponosom pokazal osnutke na novo nastajajočih del. Pred poslovitvijo je še povedal, da načrtuje razstavo, ki bo na ogled v Kulturnem centru Lojze Bratuž.