Torek, 31 januar 2023
Iskanje

»V Gorici sem res doma«

Giuseppe Battiston je v Kinemaxu predstavil svoj film Io vivo altrove!, prvega, pri katerem je ob igralski prevzel tudi vloge režiserja, scenarista in producenta

Gorica |
25. jan. 2023 | 9:18
Dark Theme

Vrsta, ki se od blagajne Kinemaxa po notranjem in zunanjem stopnišču vije vse do polovice Bratinovega dvora, ni prav vsakdanji prizor. Niti ni pogosto, da bi bila velika kinodvorana do kraja zasedena. Zato je bil Giuseppe Battiston ganjen in počaščen, ko je nagovoril goriško publiko na ponedeljkovem predvajanju filma Io vivo altrove! (Živim drugje!), prvega, pri katerem je ob igralski prevzel tudi vloge režiserja, scenarista in producenta.

Furlanski igralec se je goriški publiki prikupil z nosilno vlogo v Oleottovi uspešnici Zoran, moj nečak idiot. »Gorica je poleg mojega rojstnega Vidma eden redkih krajev, kjer sem res doma,« je povedal ko se je zadovoljno oziral po prepolni dvorani. »Hvala vam, za tolikšno pozornost mojemu malemu filmu v tem težkem obdobju, ko ni lahko napolniti kinodvorane,« je dodal. »Ameriške veleprodukcije tega ne potrebujejo, pač pa je tolikšen odziv dragocen za naše domače avtorske filme«.

Battiston je film označil za sodobno pravljico, zgodbo o dveh moških srednjih let, ki skleneta, da si v življenju data drugo priložnost. Oba se imenujeta Fausto, spoznata se na fotografski ekskurziji in dobita drug v drugem oporo v lastni osamljenosti. Fausto Biasutti (Battiston) je vdovec, živi v Rimu, kjer dela kot knjižničar, priložnost pa se mu ponudi, ko v oddaljeni furlanski vasi umre babica in mu zapusti kmečko hišo, bolj kot ne podrtijo, in nekaj zemlje.S prijateljem Faustom Perbellinijem (Rolando Ravello) se polna navdušenja odločita za beg na kmete, ki pa se kmalu izkaže manj idiličen, kot sta sanjala. O kmetovanju nimata pojma in tudi brskanje po knjigah jima kaj prida ne pomaga. Domačini so povrhu nezaupljivi ko že ne odkrito sovražni, to pa je vir komičnih zapletov, zabavnih nesporazumov pa tudi ganjljivih trenutkov v medosebnih odnosih. Kljub katastrofalni izkušnji s poskusom varjenja domačega piva, požaru senika in številnim drugim nevšečnostim trmasto vztrajata pri svoji izbiri. Življenje v odročni vasici ni lahko, je pa pristno in človeško.Battiston je scenarij napisal z Marcom Pettenellom. Navdih sta črpala v romanu Gustava Flauberta Bouvard et Pécuchet. »Zgodbo o dveh prijateljih, ki se iz mesta vračata na podeželje, sem čutil kot svojo in sem že dolgo razmišljal, da bi jo predstavil v filmu. Z Marcom sva se odlično ujela, štiriročno pisanje scenarija nama je šlo hitro od rok,« je povedal Battiston, ki je prepričan, da ima pisanje v dvoje neke prednosti, saj svoje poglede lahko primerjaš in po potrebi popravljaš v soočenju z drugim.Režijska izkušnja je bila izziv, je priznal, saj si je v filmu izrezal tudi zahtevno igralsko vlogo, tako da je bilo vse skupaj dokaj naporno. Battiston pa se je zato večkrat javno zahvalil celotni snemalni ekipi, s katero je rade volje delil zasluge za uspeh. Po eni strani so mu v veliko oporo bili igralci, mnogi med njimi prijatelji in sodelavci v drugih filmih in gledališču. Vsi so odlični karakteristi in so tudi sami marsikaj prispevali k prepoznavnosti likov. Po drugi strani pa je bil morda še bolj dragocen doprinos celotne tehnične in snemalne ekipe, ki mu je omogočila, da je lahko mirno preskakoval in režijske v igralsko vlogo in obratno. »Zdaj se nameravam posvetiti svojemu igralskemu poklicu, ki ga ljubim, vendar ne izključujem, da se bom še kdaj vrnil k režiji, saj mi je tokratna izkušnja dala nemalo zadoščenja.«

Film je nekoliko tudi slovenski, ne samo zaradi sodelovanja produkcije Staragara in Vibe film in navzočnosti nekaterih slovenskih imen v filmski ekipi, ampak tudi zaradi lokacije v vasi Podcirku (Valle di Soffumbergo) nad Fojdo na pobočju hriba nad Tersko dolino. Slikovita vasica na več kot 600 metrih nadmorske višine, iz katere se pogled kot z balkona razprostira na furlansko ravnino, se v filmski fikciji imenuje Valvana, prikazana pa je kot furlanski kraj. Battiston se je pri tem poigral tudi s furlanskim jezikom, ko sam obleži skorajda že na smrtni postelji po incidentu z električno napeljavo, in mu rimski prijatelj, kot pač zmore, prebira furlanske verze. Poigral pa se je tudi iz domačih ljudi oziroma iz značilnosti, ki se jim navadno pripisujejo. Tako so vaščani v Valvani okorni, zbadljivi, neotesani in nezaupljivi, vendar tudi neposredno človeški. »Že 36 let živim izven Furlanije, zato sem se malo poigral s temi našimi značaji, vendar z ljubeznijo in spoštovanjem, saj sem tudi sam del tega okolja,« je povedal Giuseppe Battiston.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava