V knjigi o slovenskih vernikih v Trstu

Katoliška knjigarna na Travniku je prejšnjo sredo gostila predstavitev knjige o 250-letni prisotnosti slovenske cerkve v Trstu. Delo z naslovom 250 let slovenske molitve v zavetju padovanskega priprošnjika je pripravil Tomaž Simčič. Dragocena publikacija se osredotoča na tržaško cerkev sv. Antona na Ponterošu, ki je pred dvema stoletjema in pol veljala za osrednjo cerkev takrat še majhnega obmorskega mesta. Nanje niso gravitirali le predeli hitro rastočega Trsta, temveč tudi vsa predmestna naselja vse do kraškega roba. Iz pisnih virov izhaja, da je imela ta cerkev zelo poudarjen slovenski značaj. Kasneje je bil ta pod težo asimilacije močno okrnjen, v času fašizma povsem izbrisan, v povojnem obdobju pa se ni več povzpel na nekdanjo raven.

V imenu GMD je na srečanju iz niza Aperitiv med knjigami spregovoril Adrijan Pahor. Knjigo je uvrstil med publikacije, ki so po eni strani zgodovinski prikaz dejstev, po drugi pa izražajo skrb zaradi usihanja slovenske prisotnosti pri verskih obredih v Trstu, pa tudi v Gorici. Sergij Pahor, ki je knjigi prispeval spremno besedo, se je Simčiču zahvalil, da se je lotil zahtevnega dela in obudil doslej neznane podatke o cerkvi sv. Antona. Povedal je, da je na to cerkev zelo navezan, saj je bil kot deček ministrant pri slovenskih mašah. Danes jo obiskujejo predvsem italijanski verniki, Slovencem pa je odmerjenega le malo prostora. Izrazil je tudi željo, da bi knjiga doživela prevod v italijanščino, saj bi tako tudi someščani italijanskega jezika spoznali vlogo Slovencev pri oblikovanju verskega življenja na Tržaškem.O raziskovanju v škofijskih arhivih v Trstu je spregovoril avtor. Pri brskanju po dokumentih je imel, kot je dejal, veliko sreče, saj je našel zares pomembne podatke. Najstarejši dokument izvira iz leta 1785 in je napisan v bohoričici. Napisal ga je župnik Filip Frelih, z njim pa je okoliškim župnikom dal navodila, kako naj nagovarjajo svoje vernike.Slovenske pesmi v latinščiniOb tem je poudaril, da takrat še ni bilo nacionalističnih izbruhov. Ti so se pojavili v poznejših stoletjih, zlasti v času fašizma, pa tudi v obdobju po drugi svetovni vojni.

Med dokumenti je Simčič našel tudi notne zapise slovenskih cerkvenih pesmi, ki so jih v času »črnega režima« zbori peli v latinskih prevodih. Dodal je še, da je večina najdenih dokumentov v nemščini, celo v gotici, nekaj pa jih je tudi v slovenščini in latinščini. V knjigi je objavil seznam župnikov, ki so delovali sredi 19. stoletja, pri čemer so bili skoraj vsi Slovenci, ter seznam iz leta 1954, ko je bilo pod škofom Santinom Slovencev le še za vzorec.Na koncu je avtor pristavil, da njegov namen ni bil napisati zgodovine cerkve sv. Antona, temveč sestaviti nekak pregled nekdanjega stanja in tudi sedanjega dogajanja s krščanstvom v naših krajih.