V novo sezono z odprtimi vrati grajske kapele

Obiskovalci gradu Rihemberk nad Branikom bodo odslej lahko v gradu odprli še ena dolgo zaprta vrata – vrata grajske kapele. Slednja je eden najstarejših in najzanimivejših prostorov na gradu. Postavljena naj bi bila že v drugi polovici 13. stoletja, enako kot tudi mogočni rihemberški grajski stolp. Kapela je bila posvečena sv. Pankraciju, njen prenovljen oltar pa je, kot pravi Saša Saša Quinzi, umetnostni zgodovinar in kustos Pokrajinskih muzejev v Gorici, med najstarejšimi oziroma celo najstarejši na območju današnje Slovenije.

Mestna občina Nova Gorica, lastnica gradu Rihemberk, je z zaščito grajske kapele začela že v zimski sezoni 2017/2018, ko je bila obnovljena razpadajoča streha. Letošnji projekt obnove je vključeval konservatorsko-restavratorska dela na kamnitih elementih kapele, na zunanjosti in v notranjosti stavbe, vključno s ponovnim sestavljanjem močno poškodovanega baročnega oltarja. Dela so bila financirana s pomočjo sredstev Ministrstva za kulturo, preko javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področju nepremične kulturne dediščine. Vrednost teh del je znašala 38.000 evrov, čemur je občina dodala še približno 8000 evrov za izvedbo apnenega ometa fasade kapele in odvodnjavanja. »Kapela je zdaj v stanju, ko jo lahko odpremo za obiskovalce. Ti si bodo lahko ogledali kar nekaj njenih zanimivih detajlov,« pravi Nataša Kolenc, vodja prenove in oživljanja gradu Rihemberk na novogoriški mestni občini.

Dolga in pestra zgodovina

Grajska kapela ima dolgo in pestro zgodovino: prvotna kapela je bila namreč zasnovana že v času romanike, s stolpasto obliko značilno za srednjeveške grajske kapele. Posvečena je bila sv. Pankraciju, kar tudi nakazuje na njen zgodnji nastanek. Prvič se v zgodovinskih virih pojavi z letom 1276, vanjo so vstopali njeni prvotni lastniki, Rihemberžani. Večje spremembe je kapela doživela v 16. stoletju, kar je v njej tudi natančno zapisano: PRIMA AVGUSTI 1533 (prvega avgusta 1533). To je le nekaj let po tem, ko je grad v zastavo dobila rodbina Lanthieri. Prihod novih gospodarjev je bil v kapeli ovekovečen z novim, gotskim interierjem ter zvezdasto obokanim poslikanim stropom, katerega ostanki so štiri kamnite konzole v notranjosti. Današnja podoba kapele je rezultat obnove v 17. stoletju, ko je bila kapela nadgrajena ter modernizirana v duhu renesančnih in baročnih likovnih idealov. V zadnjih desetih letih so si kapelo, močno poškodovano ob požigu in miniranju gradu v vojni leta 1944, prizadevali ponovno vrniti v življenje. Letos je novogoriški občini to končno uspelo, s prilagojenimi najnujnejšimi posegi.

Ob ponovnem odprtju grajske kapele je Saša Quinzi predstavil še več njenih zanimivosti in posebnosti. Kot je povedal, je sv. Pankracij, ki mu je grajska kapela posvečena, nadvse zanimiv svetnik. »Njegov kult je prišel iz Rima. Značilen je predvsem za plemiške grajske kapele, kapelo sv. Pankracija pa ima tudi sosednja Vipava, kjer so prav tako živeli Lanthieriji. V kapeli zdaj otvarjamo tudi prenovljene ostanke oltarja, ki je tudi zelo pomemben, ker je datiran v leto 1676. Ti oltarji so postali značilni za prehod iz 17. v 18. stoletje in po vsem sodeč, gre za enega najstarejših oziroma celo najstarejši ohranjeni tak oltar na območju današnje Slovenije,« je poudaril Quinzi.