V sočloveku je najprej videl vrline

»Marsikateri Števerjanec se je pridružil števerjanskemu pevskemu zboru na povabilo Hermana Srebrniča. “Ti muč an prid gor, ki bo že ki,” je nagovarjal s toplim in energičnim glasom zgodovinski zborovodja. Herman se je približal vsakomur, starejšemu in mlajšemu Števerjancu, in spodbujal ljubezen do cerkvenega in narodnega petja ter sodelovanje pri pevskih vajah. Zaradi te njegove vztrajnosti so mu mnogi skozi čas nadeli naziv ”neutrudni organist in zborovodja”. In ne zaman, saj je Herman Srebrnič predstavljal za števerjansko zborovsko skupnost dušo in tisto gonilno silo, ki ju je zbor potreboval, da je napredoval in rasel ter ohranjal duh, v katerem je nastal,« piše o Hermanu Srebrniču v publikaciji, ki je nastala ob 70. obletnici Mešanega pevskega zbora F.B. Sedej iz Števerjana.

Herman Srebrnič se je rodil v Medani 2. maja 1923. Od leta 1950 vse do svoje smrti, leta 2013, je orglal in pel predvsem v cerkvi sv. Florijana v Števerjanu, toda »če mu je ostajalo kaj časa, je vedno priskočil na pomoč, kjer so potrebovali organista, po raznih cerkvah od Gorice pa do Podsabotina,« je o Hermanu zapisal Zdravko Klanjšček. Njegov govor je Hermanov sin Martin Srebrnič prebral minuli torek, ko je v župnijskem domu F.B. Sedej po maši potekal poklon Hermanu ob 100-letnici njegovega rojstva. »Naj mu bo ta večer, ko mu bomo zapeli nekaj njegovih najljubših, znak obljube, da bomo vrednote, ki jih je Herman skozi vse življenje gojil, tudi mi spoštovali in posredovali,« je večer uvedla Martina Valentincic.

Hermanov vnuk Aljaž Srebrnič je prebral poezijo Janeza Povšeta, Glas Hermana Srebrniča ter poezijo Mladika in oblak Žive Srebrnič: »Vsak ki te kdaj spoznal je, prejel od tebe je mladiko, v srcu vzklila mu je in včasih ga globoko prerodila, (...) zdaj, ko nehal si svetiti in goreti, nas greješ, bdiš nad nami, kot duh in nas božaš s svojo mehko, žuljavo roko, v nas pa raste že mladika.«

Na odru je nato nastopil moški pevski zbor Mirko Filej pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Na zaslonu so predvajali tudi razne posnetke, med katerimi tudi posnetek iz leta 2009, ko je Herman v Kulturnem centru Lojze Bratuž prejel nagrado Kazimirja Humarja in se mu je za neutrudno delovanje zahvalil pokojni števerjanski župnik Anton Lazar. Očeta se je v nadaljevanju spomnila Tereza Srebrnič.

»Naš tata je bil zaveden Slovenec, globoko veren, delaven in zvest svojim vrednotam. Veselil se je življenja in je bil optimist, veseljak. Bil je mnogostranska osebnost, vedoželjen, ustvarjalen in odprt,« je dejala Hermanova hči, ki je še povedala, da je oče opravljal marsikateri poklic. Bil je pevec, pevovodja, organist, gostilničar, brivec, po potrebi pa tudi vaški bolničar. »Imel je redko značilnost, da je v sočloveku vedno najprej videl vrline. Slabim lastnostim pa ni dajal pomena. Z mehkim pristopom je skušal priti do srca sočloveku. Nikomur ni odrekel pozdrava, nasmeha, lepe besede in spodbude. Večkrat je rekel: pozdrav neč ne košta,« je še povedala Tereza Srebrnič in še dodala: »Ni se šparal. Ko mu je enkrat žena Marta poočitala, da je večkrat zdoma na škodo družine, ji je dejal, da je najprej bil organist, prej kot mož ali tata.« Da je bil neutrudljiv, je izpostavila tudi Jolanda Komic, ki se je spomnila otroških let, ko se je s Hermanom v vasi prebudilo zborovsko delovanje. »Z gospodom Hermanom je bilo lepo peti, ker nas je navduševal, da smo peli na vse grlo, saj nam je prinašal mentice, da smo izpilili glasove,« je povedala Jolanda Komic ter pristavila, da je bil Herman skromen in ni iskal priznanj, temveč je delal z dušo.