V Tržiču povpraševanje po učenju italijanščine krepko presega ponudbo

V Tržiču povpraševanje po učenju italijanščine krepko presega ponudbo. »Priseljencem in priseljenkam, ki bi se radi naučili italijanskega jezika, že devet let pomagamo z jezikovnimi tečaji. Po drugi strani je v pokrajinskem središču za izobraževanje odraslih okrog petsto ljudi na čakalni listi,« pravi Arturo Bertoli, predsednik društva AMI - Associazione Monfalcone Interetnica. Po njegovih besedah zanimanje za učenje italijanščine dokazuje, da so posplošene trditve o nepripravljenosti tujih državljanov in še zlasti pripadnikov bangladeške skupnosti za vključevanje v družbo povsem neutemeljene.

»Na naših tečajih prevladujejo bangladeški državljani. Med obiskovalci tečajev je kar 70 odstotkov žensk, med katerimi je seveda zelo veliko priseljenk iz Bangladeša,« pojasnjuje Bertoli in opozarja, da tečaji potekajo v različnih oblikah in na več ravneh glede na predznanje udeležencev. Začetniki se učijo osnov jezika, tisti, ki že nekoliko govorijo italijansko, pa svoje znanje nadgrajujejo in izboljšujejo sporazumevanje.

Učitelji delajo prostovoljno

»Letos bomo imeli sedem skupin,« pojasnjuje Bertoli. Pouk poteka dvakrat na teden, vsako srečanje traja poldrugo uro oz. dve uri, odvisno od razpoložljivosti učiteljev in udeležencev. Posamezni cikli trajajo približno štiri mesece, nato pa udeležence glede na njihovo znanje razporedijo v ustrezne skupine. Za sodelovanje je treba prispevati dvajset evrov, namenjenih predvsem nakupu učnega gradiva. Vsi učitelji delajo prostovoljno, skupno jih je okrog dvajset. Bertoli posebej izpostavlja mlado učiteljico iz Bangladeša, ki se je italijanščine naučila prav na tečajih združenja, zdaj pa svoje znanje prenaša na druge. Njena zgodba je po njegovih besedah razlog za ponos in dokaz, da lahko takšni programi ustvarijo dolgoročne rezultate.

Delo združenja se ne konča pri jezikovnih tečajih za odrasle. Prostovoljci sodelujejo tudi z eno od tržiških šol, kjer pomagajo otrokom, ki so se v Italijo priselili med šolskim letom in ob prihodu pogosto ne znajo italijansko. Med njimi so otroci različnih narodnosti, še največ pa jih je iz Bangladeša, Kitajske in Romunije. Njihovo vključevanje v šolski sistem je lahko zahtevno, saj morajo hkrati usvajati nov jezik, slediti pouku in se privaditi novemu okolju. Zato je po Bertolijevem mnenju pomembno, da imajo na voljo dodatno jezikovno podporo.

V prejšnjih tednih so v Tržiču gostili šolskega ministra Giuseppeja Valditaro, ki je prišel predstavit novo vladno uredbo z zakonsko močjo, ki med drugim določa zgornjo mejo prisotnosti šolarjev tujega porekla v vsakem razredu. V prvih razredih osnovne šole bo 30-odstotna zgornja meja zadevala otroke brez italijanskega državljanstva, ki niso rojeni v Italiji oz. niso tu obiskovali vsaj dveh let vrtca. Na srednjih šolah prve in druge stopnje pa bo omejitev veljala za šolarje z neitalijanskim državljanstvom, ki niso uspešno zaključili vsaj treh razredov nacionalnega izobraževalnega sistema.

Uredba brez pravega učinka

»Nova vladna uredba ne bo imela velikih učinkov. V Tržiču se med šolskim letom v razrede vključi le kakih petnajst novih učencev, ki pridejo iz tujine in ne poznajo jezika, tako da sploh ne gre za tako velik problem,«poudarja Bertoli, ki zavrača tudi trditve, da otroci priseljencev tudi po več letih šolanja ne obvladajo italijanščine. Po njegovih izkušnjah otroci bangladeškega rodu, ki so rojeni v Tržiču in obiskujejo enega izmed mestnih vrtcev, ob vpisu v osnovno šolo večinoma že govorijo italijansko.

»Ob zaključku prvostopenjske srednje šole je jezikovno znanje otrok priseljencev tako dobro, da večinoma ni prav nobene razlike z njihovimi sovrstniki iz italijanskih družin,«pravi Bertoli, ki je zelo kritičen do pomanjkanja javno dostopnih tečajev italijanščine za tujce. Minister Valditara je med obiskom v Tržiču med drugim zatrdil, da bodo tuje državljane s šoloobveznimi otroki prisilili k obiskovanju jezikovnih tečajev. »Škoda, da že sedaj jezikovnih tečajev ni dovolj, čeprav bi se prav vsi tuji državljani radi čim boljše naučili italijanščine,«ugotavlja Bertoli, za katerega učenje jezika ni zgolj vprašanje slovnice in sporazumevanja, temveč tudi pogoj za polno sodelovanje v družbi. Ob tem poudarja, da vključevanje ne bi smelo pomeniti zanikanja kulturnega izvora ali odpovedovanja lastni identiteti. Pomembno je, da se otroci in mladi, ki odraščajo v Italiji, počutijo sprejete kot del družbe, v kateri živijo, ne da bi morali zato skrivati svoje družinsko in kulturno ozadje.

Tečaji društva AMI imajo po Bertolijevih besedah tudi širšo družbeno vlogo. Med udeleženci se spletajo prijateljstva in vezi, ki se pogosto ohranijo tudi po koncu posameznega cikla. Ljudje se srečujejo, izmenjujejo izkušnje in postopoma gradijo odnose, ki presegajo samo učenje jezika.