Zaledno pristanišče (Marjan Kemperle)

Tistega 26. februarja 2013 je na trg pred županstvom v Zgoniku pripeljal dobro pološčen temnomoder avtomobil. Iz zadnjih vrat sta izstopila Marina Monassi in Antonio Gurrieri ter se napotila na sedež občine. Kaj je privedlo vodstvo tržaške Pristaniške oblasti, predsednico in generalnega tajnika, v kraško občino brez morja?
Nekaj tednov prej je Pristaniška oblast na javni dražbi odkupila zemljišče podjetja Tomaso Prioglio na Proseški postaji, ki je zaradi gospodarske krize zašlo v štečaj.
Odkup je imel jasen cilj. Monassijeva ga je nakazala takratnemu zgoniškemu županu Mirku Sardoču. Pristaniška oblast je uvidela, da bi lahko območje Proseške postaje postalo njeno zaledno pristanišče.
Zgoniška uprava je zaznala, da se ji ponuja priložnost za gospodarsko poživitev tistega območja, ki je - z vse več praznimi halami, skladišči in drugimi prostori - nezadržno hiralo. V ta namen je pripravilo varianto k občinskemu prostorskemu načrtu, ki je bila lani izglasovana.
Proseška postaja se nahaja na pomembnem gospodarskem vozlišču: nameščena je med mednarodno železniško progo in hitro cesto, kar omogoča hitro intermodalno prometno povezovanje.
Že takrat je bilo tisto območje vabljivo za razvoj pristanišča. Sedaj, ko je postala premestitev prostocarinske cone tako rekoč realnost, še bolj.
Če bo šlo vse po treznih gospodarskih načrtih, se obeta Proseški postaji - do dolgih desetletjih suhih krav (mimogrede: tam so pretovarjali prav živino ...) - preporod. S čemer bosta gospodarsko pridobila oba: pristanišče (s svojim prometom) in občina (z novimi delovnimi mesti tudi za občane).