Kdo se boji črnega moža? (Aljoša Fonda)

V Šenčurju, Kidričevem, Logatcu, Ljubljani, na Vrhniki, v Kranju – skoraj povsod, kjer naj bi država nastanila begunce, so se množice domačinov tem nameram uprle. V Šenčurju se je zbralo tri tisoč ljudi z različnih koncev in krajev, »v bran domovine« so se postavili tudi z domobranskimi simboli.
V Sloveniji, tako kot še kje v Evropi, je marsikoga zgrabila panika. Bojijo se črnega moža. Kar je do neke mere razumljivo, vsaj dokler strah ne preraste v odkrit šovinizem. K sreči pa Slovenci nismo samo to. Povsod najdemo veliko solidarnih, sočutnih in predvsem razumnih ljudi (kako krvavo jih potrebujemo) ter pametne lokalne upravitelje, ki vedo, kaj je prav. Pri tem je pomembno, da se človek ne prepusti ksenofobiji, kakor tudi ne ideološkemu sprejemanju vsakogar brez razlik in pravil. Slovenija je z veliko maso beguncev, ki so predvsem jeseni prečkali njeno ozemlje na poti iz Hrvaške v Avstrijo, konec koncev ravnala učinkovito, če izvzamemo poznejšo postavitev ograje. Zdaj, ko mora (zaenkrat maloštevilnim) azilantom zagotoviti dostojno nastanitev in pomoč, pa se del prebivalstva prepušča histeriji. Sam sem z otrokom vsako jutro zahajal v tržaški dijaški dom in na stopnicah srečeval azijske ter afriške najstnike, pa mi ni bilo nikoli neprijetno.
Nevarnost, da zaide Slovenija na »višegrajsko pot« držav, ki s priseljenci nimajo velikih izkušenj in jih torej zavračajo, je konkretna, še zlasti ko se proti šestim begunskim otrokom postavijo celo profesorji kranjske gimnazije Franceta Prešerna, avtorja verzov »žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi prepir iz sveta bo pregnan« in še »ne vrag, le sosed bo mejak«. Kako nespoštljivo bi bilo do našega velikega pesnika, ko bi himno zgolj prepevali, njeno besedilo pa nam ne bi nič pomenilo.