PERSPEKTIVE: Kam pa letos na počitnice?

Vprašanje »Kam pa letos na počitnice?« pade nekje maja ali junija, med kavo ali v pisarni, in zveni povsem nedolžno. Pa ni čisto. Kdor odgovori, da nikamor, to skoraj vedno pojasni z izgovori, kot so »letos je preveč dela«, »letos je na vrsti prenova kopalnice«, »pes je star« ali kar »počakal bom, da mine ta vročina«. Redkokdo preprosto prizna, da mu letos finančno ne znese. In to zato, ker ve, da vprašanje ni le povpraševanje, ampak tudi preizkus. Kajti v času, ko se zdi, da ne iti na počitnice ni skoraj tako samoumevno kot iti, počitnice niso več le oddih. Postale so obveza, investicija in, kot kažejo številke, vse pogosteje tudi dolg.

Center za študije Confcooperative je v letošnji analizi z naslovom Il debito invisibile (Nevidni dolg) ugotovil, da sta počitnice prek sistema Buy now, pay later (BNPL, kupi zdaj, plačaj kasneje), torej z obročnim plačilom brez obresti, že financirala vsaj dva Italijana od desetih. Kredit se aktivira prek aplikacije, v nekaj sekundah, običajno v treh obrokih. Imenujejo ga »nevidni dolg«, in to z razlogom. Obseg posojila, izdanega prek tega sistema, se je v treh letih povečal za 127 odstotkov, samo v zadnjem letu pa za 23 odstotkov. V istem obdobju so se mali tradicionalni krediti do 1500 evrov zmanjšali za 29 odstotkov. BNPL jih postopoma nadomešča.

Sprašujem se, od kdaj počitnice niso več le čas za oddih, ampak družbeni akt, ko pokažemo, da smo tudi mi stopili na letalo, da smo tudi mi plavali v morju, da smo tudi mi stali na razgledni točki, da smo se tudi mi fotografirali pred sončnim zahodom, pred polico, obloženo s krofi, pred palačo ali palmo. Sprašujem se, od kdaj počitnice niso več le teden zase, ampak poročilo, ki ga moramo ob vrnitvi oddati družbi. In to le zato, da lahko dokažemo, da smo tudi letos bili nekje.

Morda se bolj kot tega, da bomo izpustili počitnice, bojimo, da jih ne bomo mogli pokazati. Morda je prav zato danes težje prepoznati mejo med tem, da nekam gremo iz radovednosti, in tem, da nekam moramo iti. Počitnice so postale dokaz, da si lahko privoščimo počitek. Sistematično iščemo pravo destinacijo, načrtujemo vsak dan, vsako dejavnost, fotografiramo vsak trenutek. Zakaj vse to počnemo? Ali le zato, da potem vse objavimo na družabnih omrežjih? Ali so počitnice manj vredne, če jih nihče ne vidi? Če ni letalske vozovnice, fotografije na razgledni točki ali objave z lokacijo?

Sprašujem se, ali ni morda največji prestiž prav v tem, da nekaj doživimo in tega ne spremenimo takoj v vsebino za druge. Da gremo na morje ali v gore, ne da bi morali dokazati, da smo bili tam. Da sedimo ob sončnem zahodu in ga pustimo tam, kjer je, pred svojimi očmi, ne na zaslonu.

Naj priznam, da tudi sama rada hodim na počitnice, rada fotografiram in fotografije objavljam na družbenih omrežjih. Tega ne počnem zato, da bi se dokazovala, kje vse sem bila, ampak preprosto zato, ker mi je všeč, da jih tam imam. Profil imam kot osebni album, v katerem zbiram fotografije skritih kotičkov in lepih trenutkov. So spomin, ne dokaz, so fotografije, ki bi jih posnela in shranila tudi, če jih ne bi nihče nikoli videl.

A če se vrnem k podatkom o naraščanju zadolževanja, se zdi, da je problem vendarle širši od fotografije na socialnih omrežjih. Ni pomembno le, kako želimo svoje počitnice pokazati drugim, ampak tudi, koliko smo zanje pripravljeni plačati. Če so bile nekoč počitnice nekaj, kar smo si privoščili, ko smo si to lahko, danes vse pogosteje postajajo nekaj, za kar najprej poiščemo način, kako si jih lahko privoščimo. In morda prav tu počitnice postanejo zanimiv kazalnik časa, v katerem živimo: osem in pol milijona Italijanov poleti ostane doma, več kot polovica iz ekonomskih razlogov, hkrati pa vsaj petina tistih, ki odpotujejo, potovanje financira na obroke. Želimo si jih, ker jih potrebujemo, hkrati pa imamo občutek, da moramo pokazati, da si jih lahko privoščimo.

Zato morda vprašanje »Kam pa letos na počitnice?« ni tako nedolžno, kot se zdi. Prav bi bilo, da bi nanj lahko odgovorili preprosto nikamor, brez razlage, brez izgovorov.