Sodba kot izraz koroške stvarnosti (Ivan Lukan)

Oprostilna sodba porotnikov za nogometaša, ki je na tekmi proti slovenski ekipi iz Sel nosil nogavice s številko 88 (koda neonacistov za Hitlerjev pozdrav), dvema igralcema selske ekipe pa med tekmo pokazal Hitlerjev pozdrav ter ju poslal v plin, je vnovič pokazala, kakšna je - še vedno - stvarnost na Koroškem.
Tudi če je tu in tam zaznati znake izboljšanja vzdušja, je pot do normalnosti v deželi očitno še zelo dolga, preteklost, predvsem v glavah, pa še zdaleč ne premagana. Ali zdaj gre za volitve, za uresničitev pravic slovenske manjšine in njenih pripadnikov, ali – kot v konkretnem primeru - za sodbo porotnikov, ko gre za oživljanje za nacizma v deželi.
Znaki v zadnjih tednih in mesecih so vsekakor zaskrbljujoči: prvi krog predsedniških volitev je pokazal, da volivci na Koroškem še vedno nasedajo desničarskim populistom kot v Haiderjevih časih (Hofer je na Koroškem prejel kar 40 odstotkov glasov – več kot v vsaki drugi zvezni deželi!), še vedno so Slovenci takoj »netilci nemira« in »provokatorji«, če zahtevajo dosledno izpolnitev (skromnih) obljub pred petimi leti podpisanega memoranduma. In očitno so na Koroškem – sodeč po najnovejši oprostilni sodbi porotnikov na celovškem sodišču - pravljice bolj verodostojne kot objektivna dejstva, zbrana na osnovi preiskav državnega tožilstva.
Čeprav je bilo očitno, kaj se je dogajalo na tekmi proti slovenski ekipi, porotniki niso hoteli verjeti pričevanjem slovenskih nogometašev in nespornim slikam o incidentu. Verjeli so obtoženemu nogometašu, ki se je branil s tem, da pač je 88 številka, ki mu (vedno?) prinaša srečo, da je sicer zmerjal selske nogometaše za »jugo(slovane)«, a pri tem ni mislil kaj hudega, Hitlerjeve slike, katere so kriminalisti našli pri hišni preiskavi na njegovem računalniku, pa da so mu podtaknili neznanci.
Vse to na Koroškem še vedno zadostuje za soglasno oprostilno sodbo in – čeprav sodba še ni pravnomočna - za takojšen preklic prepovedi igranja. Vse to je – še vedno ali spet – koroška stvarnost!