ITALIJA - Sporočila iz volišč (Marko Marinčič)

Nedeljske volitve v več kot tisoč občinah z 9 milijoni volilnih upravičencev so bile test tudi za vsedržavno politiko. Treba pa je izluščiti tiste pokazatelje volilnega trenda, ki so lahko pomembni na vsedržavni ravni in jih ločiti od drugih, ki so vezani le na lokalne dinamike. Izid prvega kroga volitev je pokazal, da je desna sredina, ki je večinoma nastopala enotno, še čila in zdrava. V 25 glavnih mestih pokrajin je pred volitvami imela leva sredina 15, desna sredina pa le 6 županov. V nedeljo je leva sredina potrdila le dva župana v Palermu in Cuneu, desna sredina pa enega v Frosinonu. Drugod bo potreben drugi krog, vendar po prvem desna sredina vodi v 14 občinah, leva sredina pa samo v 6. Desni sredini se torej lahko posreči preobrat in osvojitev številnih občin. Posebej odmeven bi tak razplet bil v Genovi.
Desna sredina je torej zmagovalka prvega kroga. Vendar, ali lahko ta njen uspeh v perspektivi prenesemo tudi na morebitne državne volitve? Stvar ni enostavna. Na občinskih volitvah je desna sredina nastopila strnjeno, zlasti na severu države pa je hegemonijo v koaliciji prevzela Severna liga. Na državni ravni pa se še vedno bije oster boj za prevlado v koaliciji med Silviom Berlusconijem in Matteom Salvinijem. To je tudi a ne samo oseben spopad, za njim se skrivajo politične razlike. Na primer glede odnosa z Evropo, pri čemer so eni zmerni evropeisti v sklopu Evropske ljudske stranke, drugi pa se z desnimi populisti postavljajo ostro proti Bruslju. Četudi bi na parlamentarnih volitvah skrpali kako volilno koalicijo, ta najbrž ne bi zdržala dlje kot do prvega resnejšega soočenja z evropskimi politikami.
Od treh političnih polov se je na volitvah najslabše odrezalo Gibanje 5 zvezd, ki ni zmagalo v nobeni večji občini in je tudi izpadlo iz skoraj vseh balotaž. Vendar slavje dela političnega in medijskega establišmenta, da je to konec Grillovega gibanja, je prerano. Gibanje je bilo vselej močno na državni ravni in slabo zasidrano v krajevnih stvarnostih, kjer nima prepoznavnih ljudi in potrebne organizacijske strukture. Res so lani zmagali v Rimu in Turinu, kar je imelo velik medijski odmev, vendar je šlo za epizodi. V Rimu bi po polomu desne in leve sredine zmagal kdorkoli izven teh dveh blokov, v Turinu pa je županji Appendinovi odprla pot do zmage razdeljena in prepirljiva desna sredina. Politolog Ilvo Diamanti ima prav, ko svari, da Grillo in njegovi še niso odpisani in da bodo še med protagonisti državne politike, tudi ker niso bili odpravljeni razlogi, ki so botrovali njihovemu pojavu.
Prav tako si liže rane leva sredina in zlasti Renzijeva DS. Kjer je zmagala, se mora zahvaliti kamuflaži v okviru občanskih list, kot na primer v Palermu, skoraj povsod pa je DS nazadovala. V tem gre razbrati tudi kritiko in odpor do državne politike, ki se je na teh občinskih volitvah pokazal še v dveh elementih: v nizki volilni udeležbi in v razcvetu vsakovrstnih občanskih list, ki so marsikje nastale ne v režiji državnih strank ampak proti njim. Matteo Renzi je politik, ki mu lahko očitamo marsikaj gotovo pa ne pomanjkanje politične intuicije. Sporočilo, ki ga je dobil z volišč, je očitno razumel in ga je pravzaprav prehitel, ko je že prejšnji teden nepričakovano odpisal dogovarjanje z Berlusconijem in začel otipavati Pisapiovo levico. Če bodo parlamentarne volitve prihodnjo pomlad s sistemom Italicum, bo to povezovanje nujno. Toda Renzi bo moral sogovornike še prepričati, da vanj verjame in da je enotna leva sredina strateška in ne zgolj kratkoročna taktična izbira.