DEMOKRATI - Renzi in sen. Rojc (Sandor Tence)

Slovenska senatorka Tatjana Rojc si je prislužila omembo v dnevniku La Repubblica, ki je senatorje in poslance Demokratske stranke »preštela« po njihovi zvestobi (ali ne) Matteu Renziju. Novinar Claudio Tito je zapisal, da je Rojčeva neopredeljena, 21 senatorjev in senatork DS na skupnih 51 pa smatra Renzija še vedno za strankinega vodjo. In to kljub hudemu porazu, ki ga je DS z Renzijem doživela na nedavnih parlamentarnih volitvah. Lepo, da je slovenska parlamentarka, ki sicer ni članica DS, glede Renzija neopredeljena, tudi ona pa se bo morala prej ali slej opredeliti. Ne o Renziju, temveč o političnih perspektivah Italije v vidiku nove vlade ali novih volitev.
V vsaki normalni situaciji bi na volitvah poražen in ponižan voditelj takoj odstopil in se umaknil s političnega odra. Renzi je sicer formalno odšel, v resnici pa še vedno kroji in odloča o usmeritvi DS, če ne drugo zaradi vpliva, ki ga ima na parlamentarce. Zdaj je jasno, zakaj so tajnika tako zelo skrbele kandidatne liste, čeprav mu je treba v zvezi s Slovenci priznati, da je držal obljubo in dejansko v zelo težkih razmerah zagotovil izvolitev Tatjane Rojc.
Osebno menim, da bi morala DS omogočiti rojstvo vlade, ki bi ji predsedoval Luigi Di Maio, edini zmagovalec volitev 4. marca. Podpora vladi ne pomeni direktne soudeležbe v njej, saj naša parlamentarna zgodovina pozna kar nekaj primerov t.i. zunanjih podpor in podobno. Demokrati imajo nekaj razlogov, da tako ali drugače podprejo vlado Gibanja 5 zvezd, seveda, če se ne bo Di Maio v zadnjem trenutku pogodil z Ligo, kar ne gre izključiti.
Prvi razlog so nove volitve. DS nujno potrebuje kar nekaj časa, da se spravi na noge; na jesenskih ali morda celo poletnih volitvah bi skoraj gotovo izgubila še dodatne glasove in bi tako postala vse bolj marginalna stranka (najbrž bi jo prehitela tudi Liga). Drugi razlog je politične in, če hočemo, moralne narave. Kaj bi namreč imela Italija od morebitne vlade Di Maio-Salvini?