BOJ ZA RAVNATELJSTVA: Ohraniti obstoječe ali predlagati razvoj?

Konec dober, vse dobro. Tako bi lahko nekdo dejal ob razpletu dogajanja v zvezi z umikom predloga o spojitvi nekaterih slovenskih ravnateljstev na Tržaškem. Vendar, čeprav gre za trenutno dobro novico, je težko reči, da je vsega konec. Sedanje število ravnateljstev naj bi bilo za zdaj ohranjeno do leta 2030, potem pa se utegne zgodba, ki smo ji bili priče v zadnjem tednu, spet ponoviti: spet bi kak uradnik na ministrstvu ali deželnem šolskem uradu lahko prišel na dan s predlogom o združitvi nekaterih ravnateljstev in to utemeljil s pomanjkanjem ravnateljev in vodij uprav ter s potrebo po krepitvi upravne in finančne učinkovitosti šol. In spet bi v narodni skupnosti završalo, zagnali bi vik in krik, slovenska diplomacija pa bi se morala spet aktivirati, da se predlagani ukrep prepreči.

Vprašanje je, če si sploh lahko privoščimo tak pristop. Stvari so namreč precej podobne številnim drugim situacijam, ko je dejansko voda tekla že v grlo, nenazadnje avgusta leta 2024, ko so bila ravnateljska mesta rešena tik pred začetkom šolskega leta. Pisec teh vrstic je takrat opozarjal, da smo si kupili leto dni časa, potem ko smo izgubili poldrugo leto od dneva, ko so se odgovorni v narodni skupnosti seznanili z zaskrbljujočo sliko o upadanju števila vpisanih v slovenske oz. dvojezične šole in vrtce v Italiji in projekcijami o tem, kaj se obeta v prihodnosti, če se ne bo kaj ukrenilo. Resnici na ljubo so bili nekateri koraki storjeni, saj je bil na koncu načrt združevanja ravnateljstev v triletju 2024-2027 dokončno umaknjen. Sledil je poskus spremembe sestave Deželne šolske komisije z vključitvijo predstavnikov ministrstva za izobraževanje, šolskega urada za FJK in krovnih organizacij Slovencev v Italiji, da bi tako, po mnenju predlagateljev, dobili čim prej organ, ki bi predstavljal neposredno vez med ministrstvom za izobraževanje in slovensko narodno skupnostjo za reševanje vprašanj slovenskega šolstva v Italiji. A tudi tu je v narodni skupnosti prišlo do različnih pogledov in je stvar na koncu propadla zaradi nesklepčnosti paritetnega odbora, ki bi moral o tem odločati.

Po zadnjem ugodnem razpletu glede novega poskusa združevanja ravnateljstev smo si kupili dodatna tri leta časa, da pridemo na dan s svojim predlogom, kako bi uredili lastno šolsko mrežo, pa tudi s političnim delom za sistemsko ureditev slovenskega šolstva v Italiji in njegovega statusa znotraj italijanskega šolskega sistema. Bomo to zmogli? Resnici na ljubo tiskovna sporočila nekaterih političnih sredin, ki smo jih lahko brali v teh dneh, ne vlivajo pretiranega optimizma. Več upanja bi morda prineslo dogovarjanje krovnih organizacij o šolskem forumu, čeprav smo tudi tu šele na začetku poti. Korak naprej pa bi bilo že to, da bi se skupaj kaj predlagalo, kako naprej: ker bitke za ohranitev obstoječega so sicer plemenite, ampak, če ni razvojne vizije, izpadejo kot bitke, ki jih bojuje umikajoča se vojska. Kam vodi nenehno umikanje, pa vendar vemo.